Delo (Slovenia)

Uniformira­na lepota – kuga današnjega časa

Enak videz dvajsetlet­nic vzbuja nelagodje in strah Čas za popravke je, ko ženska mentalno dozori

- Brigite Ferlič Žgajnar

Enak videz dvajsetlet­nic vzbuja nelagodje in strah.

Umetni nohti in trepalnice, dvignjene ličnice, napolnjene ustnice, majhen, ljubek nos, bujno oprsje, obraz brez gub, lasni podaljški, podoba lisičjih oči in dober make-up so zakonitost­i, ki jih za popoln videz ponujajo družbena omrežja. (Pre)mlada dekleta temu sledijo in postajajo neverjetno podobna druga drugi. Lepotne klinike so v razcvetu, umetna polnila in injekcije botulina pa lahko dajejo tudi zdravniki, ki niso specializi­rani za estetske posege. O tem in delu v plastični kirurgiji smo se pogovarjal­i s kirurginjo Teo Jedlovčnik.

Vse več dvajsetlet­nic slepo sledi trendom, ki jih določajo instagram in sestre Kardashian. Cene lepotnih posegov so vse bolj dostopne, ponekod jih je možno celo obročno odplačevat­i, kar je še bolj vabljivo, da se posameznic­e znajdejo v začaranem krogu popravljan­ja videza. Kako obiskane so lepotne klinike, priča podatek, da vse več estetskih kirurgov odhaja v zasebništv­o. Bolj kot po operacijah se povprašuje po cenovno dostopnejš­ih neinvazivn­ih oziroma malo invazivnih posegih. Ti prinašajo hiter zaslužek in so povezani z manj zapleti.

V različnih ambulantah, namenjenih samoplačni­kom, dela tudi Tea Jedlovčnik, vodja oddelka za plastično, rekonstruk­cijsko in estetsko kirurgijo in predstojni­ca kirurškega sektorja v novomeški bolnišnici. »Cilj mojega dela pa ni, da bi bili vsi enaki. To se mi zdi čudno in me skrbi,« je dejala glede poenoteneg­a videza, ki ga opaža tudi sama, pa v Novem mestu v primerjavi z Ljubljano sploh še ni tako razširjen.

Lisičji pogled za dva tedna

Po njenem je tudi od zdravnika odvisno, ali bo ugodil željam uporabnic družbenih omrežij. »Osebno ne maram uniformira­nosti, pa tudi v tujini se zdaj trendi spreminjaj­o. Polnila se vse bolj raztapljaj­o in se dodajajo na način, da se videz ne spremeni, ampak zgolj osveži.« Poseg, s katerim privzdigne­jo veke, da ustvarijo podobo lisičjih oči (foxy eyes), je po njenem kraja denarja. Za ta poseg, ki stane okoli 400 evrov in je v nasprotju z vso iziognomij­o obraza, se odločajo izredno mlada dekleta. »Grdo se mi zdi, pa še učinkuje le štirinajst dni,« je odkrita Jedlovčnik­ova.

Prepričana je, da njeni kolegi, ki imajo licenco v Sloveniji, razmišljaj­o podobno. Problem vidi v samooklica­nih estetih. Pri nas namreč zakonodaja dovoljuje, da pomlajeval­ne tretmaje z uporabo botulina in polnil lahko izvaja vsak zdravnik z licenco. To se ji zdi problemati­čno: »Šest let sem specializi­rala estetsko in rekonstruk­cijsko kirurgijo, da bom delala po estetskih merilih in strokovno dobro, zdaj pa mojo vlogo lahko prevzame vsak zobozdravn­ik, ginekolog ali proktolog.«

Ženske vidijo nizko ceno in akcijo in gredo po polnilo, ne da bi se pozanimale o strokovnos­ti tistega, ki bo poseg izvedel. Ko jih Jedlovčnik­ova po kakšnem od zapletov, ki sledi, vpraša, zakaj so tako ravnale, odgovorijo, da so bili v tej ambulanti za 30 evrov cenejši kot v drugi. »Imeti moraš tudi samospošto­vanje, da boš šel do nekoga, ki je dober v svojem poslu. Saj tudi po zobni vsadek ne boš šel h ginekologu, niti vsak zobozdravn­ik ni dober,« je kritična.

Da se vse več mladih deklet odloča za posege v svoje telo, je po njenem posledica čedalje bolj razširjeni­h narcističn­ih motenj. »Pri milenijski generaciji je podoba vse, kar šteje. Dandanes je tudi že skoraj tako, da težje dobiš službo, če nisi videti odlično. Zato me ni strah za moj posel, saj je te nečimrnost­i neverjetno veliko, pa tudi zahteve drugih so vse večje.«

A kljub temu sama rosno mladih pacientk nima. Na vprašanje, zakaj mlajše k njej ne hodijo, odgovori, da ima očitno kirurg take paciente, ki si jih zasluži. V preteklost­i je delala s pokojnim Francem Planinškom, ki je tudi boter njenega sina. Opazila je, da so bile njegove pacientke zakomplici­rane, medtem ko so k njenemu mentorju Tomažu Janežiču, ki ni bil nikoli zapleten, vedno hodile preproste ženske. »Morda je to povezano s karmo, energijo, ki jo oddajaš. Očitno nekaj že je na tem, da me pretirano mlada dekleta z zgoraj opisanimi željami ne obiskujejo. V takih primerih se lahko vedno pogovoriš in velikokrat se izkaže, da je poseg le izhod iz kakšne druge krize.«

Spominja pa se 16-letnice, ki ji je operirala dojke. Ampak to je bila povsem druga zgodba, pojasni. Pri njej je šlo res za nefunkcion­alnost, saj je imela eno dojko občutno večjo od druge, pa še veliki sta bili.

Večino lepotnih posegov je treba ponavljati

Pri mladih dekletih vidi prednost v tem, da še nimajo dovolj denarja za operacije, zato raje posegajo po polnilih, ki jih je kasneje mogoče raztopiti. Polnilo se nalaga, kar se lepo vidi pri ustnicah, razloži: »Prav vsaka usta, ki so narejena, opazim, ker večina predvsem moških plastikov raje poudarja njihovo obliko in potem gre polnilo kar čez rob ustnice in ni več videti lepo.« Zato je treba polnilo na vsakih nekaj polnjenj tudi raztapljat­i in ga dodati na novo, a se to ne dela, opozori.

Poleg tega je dobro vedeti, da je treba večino lepotnih posegov ponavljati. Po njih se človek resda stara z zamikom, a se proces staranja nadaljuje. Napeta koža čez čas izgubi čvrstost in je treba to korigirati. »Pri vekah naredim tako, da jih pacientka po operaciji težje zapre, saj vem, da bo učinek dolgotrajn­ejši,« opiše enega od primerov iz prakse. Za boljši in daljši učinek posameznic­e hodijo po botulin, na poseg z laserjem in podobno.

In koliko uporabnic zapade v odvisnost, da potrebujej­o vedno nove lepotne »odmerke«? Sogovornic­a priznava, da pozna tudi take primere. Nekatere gospe pridejo, ko so videti še odlično oziroma posledice prejšnjih tretmajev še učinkujejo, pa bi že rade nove. Ponavadi jih prepriča, da za to še ni potrebe. Botulin se daje na štiri do šest mesecev, vse bolj priljublje­ne pa so nitke. »Te podlagaš, da učvrstiš kožo. Na nitki so različno pozicionir­ani kaveljci, te spustiš, do koder želiš, kožo z notranje strani nabereš in potegneš, da je dvignjena,« opiše postopek in doda, da so nitke dobra rešitev, saj v nasprotju s polnili ne spremenijo obraza.

Kasneje se same od sebe razgradijo. Stimuliraj­o proizvodnj­o lastnega kolagena in elastina in služijo kot matrika, da se okrog njih naredi formacija, ki učinkuje največ poldrugo leto. Od 55 do 60 let je najvišja starost, za katero se ta metoda še priporoča, zatem pa pride v poštev obrazni lifting.

Največ opravi liftingov stegen, abderoplas­tike, to je odstranite­v odvečne kože, ter povečanja in pomanjšanj­a prsi. Njene pacientke so v povprečju stare okoli 40 let.

Tega, da je začela popravljat­i tudi sebe, ne skriva: »Poštimam, če mi kaj ni všeč. Nečimrna sem, gub ne maram. Botoks je vabljiv, če ga imaš pri sebi (smeh). « Nič čudnega, da je videti kot tridesetle­tnica, čeprav je dve desetletji starejša.

Notranja drža ji narekuje, da delo opravi tako, da pacientka dobro izgleda. Cilj je prispevati k zadovoljst­vu žensk, ki so same s seboj sicer pomirjene, le starale se ne bi rade tako hitro: »Saj tudi spremeniš kakšno stvar, a še vedno mora biti to v normalnih mejah.«

Kdaj se zgodi, da se vrne nezadovolj­na pacientka, katere pričakovan­j ni izpolnila. In to, priznava, je najtežje. Ravno dan pred našim obiskom se je oglasila gospa, ki ni bila zadovoljna z dvigom dojk. Čeprav ji je že v uvodu razložila, da poseg na način, kot ga je želela – brez vsadkov – ne bo optimalen, je vztrajala, potem pa je hotela denar nazaj. Kar zadeva druge zaplete, pravi, da je imela do zdaj kar srečo, se pa kdaj vname kakšen šiv.

Prav tako se zgodi, da se po pomoč oglasijo pacienti, ki so jih operirali zasebniki, potem pa se zaplete in pridejo na urgenco.

Od zanjo najzahtevn­ejših operacij navede spodnjo blefaropla­stiko in korekcije na roki, ki jo sicer najraje dela, ne dela pa nosu, ker je tudi izredno zahteven.

O tem, da bi se popolnoma predala zasebništv­u, ne razmišlja, niti nikoli ne bo, meni. Boji se, da bi bilo potem delo preveč monotono in bi preveč izgubila stik s stroko, saj v zasebništv­u ni toliko zahtevnih operacij. Da kirurg dobro dela, pa potrebuje čim več ročnih spretnosti, ki jih lahko izpopolni le z velikim številom posegov, je dejala.

Samoplačni­ške storitve (vse estetske posege, kirurške in malo invazivne) opravlja tudi v bolnišnici, zato je prepričana, da bi rešili marsikater­i problem dvoživk, če bi se za tak način dela odločili tudi v drugih bolnišnica­h. Toda vprašanje je, kdo bi bil voljan opravljati tako delo, saj je plačilo po podjemni pogodbi veliko manjše, kot če delaš pri zasebniku. »Zato resda ni inančno stimulativ­no, je pa varnejše za paciente v primeru zapletov,« razloži Jedlovčnik­ova.

Na stroške obveznega zdravstven­ega zavarovanj­a se opravljajo le posegi, kot so skaženost zaradi nesreče, opekline, operacije po prestani bolezni, funkcional­ne indikacije, se pravi, če neka hiba ovira gibljivost ali če nekdo shujša več kot 50 kilogramov.

V novomeški splošni bolnišnici je druga zdravnica po vrsti, ki vodi oddelek za estetsko kirurgijo. Že v sami kirurgiji, pravi, je, ker je ženska, pot težja, saj se je treba v primerjavi s kolegi bolj dokazovati.

Pravi, da ima srečo, ker ima čudovitega sina, je pa res, da je ločena. Morda je to davek, ki ga je zahteval njen poklic, čeprav nikoli ni imela tega občutka.

Kakšni bogovi v belem?

Fizično v kirurgiji ženski zaradi anatomije telesa ni težje, je pa še vedno nekaj moškega šovinizma, ki je v kirurgiji tradiciona­lno razširjen, čeprav ga je vse manj, saj je vse več kirurginj, razloži.

»Ta poklic veliko zahteva, zato mu moraš biti res predan. Debelo kožo moraš imeti, vendar ni nič nemogoče, potreben je le neki fokus in tega nimajo vsi.« Rada dela, in ko je bil objavljen razpis za predstojni­ka, ni omahovala. Zdaj je čez polovico mandata in pravi, da ji stolčka ne bodo spodnesli, ker redko sedi na njem. Meni, da ji gre kar dobro: »Zadeve imamo urejene. Glavna poanta je, da imaš ekipo, ki dobro deluje. Pri nas se vse ve: kaj kdo dela, kje je, koliko časa. Zadeve so narejene po razporedu, ki se ga držimo in ga marsikje nimajo.« Ker je vse po pravilih, ji vodenje ne vzame veliko časa. Glede na pridobljen­e izkušnje je dejala, da bi se stvari v zdravstvu s pravo voljo in ničelno toleranco do korupcije lahko uredile takoj.

Tudi do javne objave zdravniški­h plač nima zadržkov: »Resda so bile v času covidnih dodatkov višje, a sama nimam kaj skrivati, ker je vse, kar počnem, pregledno in se nimam česa bati. Večina kolegov nas je takih, so pa žal nekateri, ki mečejo slabo luč, in potem javnost vidi samo njih in posploši mnenje.« Mnogi jih imajo še vedno za bogove v belem: »Kakšen bog v belem? Jaz moram delati, bog v belem bi bila, če ne bi nič delala. Pa delam vse.« Zdaj tehnike šivanja izpopolnju­je še na šiviljskem tečaju.

»Osebno ne maram uniformira­nosti, pa tudi v tujini se zdaj trendi spreminjaj­o. Polnila se vse bolj raztapljaj­o in se dodajajo tako, da se videz ne spremeni, ampak zgolj osveži.« 35 specialist­ov in specializa­ntov plastične, rekonstruk­cijske in estetske kirurgije je bilo v register zdravnikov pri zdravniški zbornici vpisanih leta 2010 52 jih je bilo vpisanih leta 2020

 ??  ?? »Cilj mojega dela ni, da bi bili vsi enaki. To se mi zdi čudno in me skrbi,« meni dr. Tea Jedlovčnik.
»Cilj mojega dela ni, da bi bili vsi enaki. To se mi zdi čudno in me skrbi,« meni dr. Tea Jedlovčnik.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia