Usodno odločanje o preživetju štirih milijonov ljudi
Severozahod Sirije Varnostni svet vendarle podaljšal mandat ZN za dostavo humanitarne pomoči
V skladu z resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov se bo jutri iztekel mandat za dostavo humanitarne pomoči v severozahodno Sirijo prek že nekaj let edinega odprtega mejnega prehoda Bab al Hava. Rusija in Kitajska sta pred nocojšnjim zasedanjem varnostnega sveta napovedali, da bosta z vetom preprečili, da bi se mandat z novo resolucijo, ki so jo predlagale Irska, Norveška in Združene države, podaljšal še za leto dni, kar bi za severozahod Sirije, predvsem provinco Idlib, bila strahovita humanitarna katastrofa. A tik pred zdajci je prišlo do obrata in resolucija je bila vendarle sprejeta.
V Idlibu, kjer je pred začetkom vojne v Siriji živelo milijon in pol ljudi, danes – večinoma v begunskih taboriščih – živi 4,4 milijona ljudi. To so begunci iz preostalih delov države, od koder so zbežali, ko so vladne sile s pomočjo ruskih bombnikov in iranskih sil ponovno prevzele nadzor. Idlib je – ob kurdskih območjih – namreč že tri leta zadnja večja sirska provinca, ki ni v rokah režima predsednika Bašarja al Asada.
Ta je s pomočjo zaveznikov proti uporniški koaliciji islamističnega Hajat Tahrir al Šama in sirskih uporniških milic, ki so zveste Turčiji, povzročil že več ofenziv in dolgotrajnih letalskih napadov, a srdit upor in različni mednarodni dogovori so na terenu »ustvarili« iksne frontne črte. Toda možnost novega vladno-rusko-iranskega obleganja je – dobesedno – ves čas v zraku, hkrati tudi uporniške skupine, ki nadzirajo bolj ali manj izolirano provinco, v njej ujete ljudi že dolgo uporabljajo kot živi ščit.
Po podatkih Združenih narodov in številnih nevladnih organizacij je v Idlibu od humanitarne pomoči neposredno odvisnih skoraj tri milijone ljudi. Ti so do zdaj dobivali pomoč prek Turčije – in to prek enega samega mejnega prehoda Bab al Hava, prek katerega je na severozahod Sirije vsak mesec v povprečju vstopilo okoli 1000 tovornjakov pomoči.
Resolucija ZN iz leta 2014 je svoji humanitarni agenciji OCHA podelila mandat za dostavo hrane in zdravil v Idlib prek Turčije – in to prek štirih mejnih prehodov. Od leta 2020, ko se je mandat podaljšal za leto dni, deluje le še omenjeni Bab al Hava blizu Reyhanlıja.
• V Idlibu večinoma živijo begunci iz Sirije.
• Od humanitarne pomoči je neposredno odvisnih štiri milijone ljudi.
• Rusija in Kitajska sta dolgo nasprotovali dostavi pomoči prek Združenih narodov.
Večna vojna, stoletna suša, logistična katastrofa
Rusija je svoje nasprotovanje dostavi humanitarne pomoči v Idlib argumentirala s tezo, da pomoč v provinco lahko pride prek vladnih kanalov – z območja pod nadzorom Damaska, kar je glede na sovražnosti, milo rečeno, vprašljivo. Ruski diplomati so tudi zatrdili, da se pri razdeljevanju pomoči na severozahodu Sirije, ki poteka pod patronatom Združenih narodov, dogajajo zlorabe, kar so humanitarne organizacije in ZN odločno zanikali.
»V tej regiji živijo eni izmed najbolj ogroženih ljudi na svetu,« je poudaril Mark Cutts, namestnik regionalnega humanitarnega koordinatorja pri ZN. »Nimajo tistega, kar potrebujejo za preživetje. Njihovo preživetje je močno odvisno od humanitarne pomoči,« je dodal Cutts. Ob težavah z dostavo pomoči in večni grožnji z novo vojaško ofenzivo se prebivalci Idliba – dejansko kar celotne Sirije – spoprijemajo tudi s silovito sušo, ki je letos odnesla tako rekoč ves pridelek. Zato humanitarne organizacije dostavljajo v Idlib tudi moko za peko kruha. Enako velja za pitno vodo.
Če mednarodna skupnost, ki na hrbtih civilnega prebivalstva v Idlibu bije prestižno geostrateško bitko, v zadnjem trenutku ne bi našla rešitve in bi se prekinila še zadnja oskrbovalna povezava s številnimi, večinoma improviziranimi begunskimi taborišči, bi se (v) Idlibu, kjer so življenjske razmere že tako peklenske, obetala velika tragedija.
Evropski komisar za krizno upravljanje Janez Lenarčič je bil v četrtek na turško-sirski meji, kjer si je v živo ogledal velikanski in zapleten logistični proces dostave pomoči več milijonom ljudi, ki živijo v oblegani provinci Idlib. Pogovarjala sva se pred odločilno sejo varnostnega sveta Združenih narodov.
Lahko poveste, kaj ste videli na turško-sirski meji? Je mogoče slutiti, da bi se lahko velika humanitarna operacija že v naslednjih dneh v celoti ustavila?
Namen moje poti je bil povečati vidnost tega vprašanja, in to tik pred sobotnim [današnjim] iztekom veljavnosti dosedanjega mandata, ki ga je odobril varnostni svet ZN. Za ponovno avtorizacijo čezmejne dobave humanitarne pomoči prek še zadnjega odprtega mejnega prehoda Bab al Hava je nujna nova resolucija varnostnega sveta: s svojim obiskom meje sem hotel prispevati k prepoznavnosti te zadeve in njenega pomena za več milijonov Sircev, ki so ukleščeni na severozahodu države, med turško mejo in frontnimi črtami. 3,5 milijona od 4,4 milijona ljudi, ki živijo v Idlibu, je tako rekoč v celoti odvisnih od humanitarne pomoči, ki pride k njim prek edinega odprtega mejnega prehoda. Gre, dobesedno, za njihovo preživetje.
Pogledali smo tovorni terminal, ki ga upravljajo ZN skupaj z vrsto humanitarnih organizacij. To je velikanska logistična operacija, ki je ni sposoben opraviti nihče drug. Le ZN imajo takšne zmogljivosti: vsak mesec gre v Sirijo
Evropski komisar za krizno upravljanje Janez Lenarčič si je v živo ogledal proces dostave pomoči ljudem v Idlibu. tisoč tovornjakov, na severozahod države dobavljajo vse, kar ljudje potrebujejo za preživetje. Očitno je bilo, da bodo posledice za ljudi, če bodo zaprli še zadnji mejni prehod za dostavo humanitarne pomoči, katastrofalne. To je tudi sporočilo, ki sem ga hotel z obiskom posredovati javnosti – da bi povečal zavedanje, kako pomembno, nujno je, da članice varnostnega sveta ZN dosežejo dogovor o tem, da ta življenjska žila ostane
odprta.
Resno upam, da bo dosedanji dogovor podaljšan. Težko si namreč predstavljam, kako bi bilo mogoče nadomestiti pomoč, ki so jo do zdaj dostavljali Združeni narodi. Upam, da se bomo v sobotno jutro zbudili z dobrimi novicami iz New Yorka. Kot rečeno: gre za milijone ljudi, katerih življenje je odvisno od dostave humanitarne pomoči. Upam, da bo ta zavest prevladala nad nekaterimi političnimi aspekti.
Je od ruskih – in kitajskih – diplomatov mogoče pričakovati kaj posluha?
Sem zmerni optimist. Vsaj kar se začasnega podaljšanja tiče [na mizi v varnostnem svetu ZN je bil predlog šestmesečnega podaljšanja obstoječega stanja]. Gre za človeška življenja. Upam, da nobena članica varnostnega sveta ne bo odgovorna za humanitarno katastrofo. Evropska unija sicer nima nič proti, da bi pomoč na severozahod Sirije prihajala tudi iz Damaska, kar zagovarja Rusija. A do zdaj to ni delovalo.