Mame in hčere na robu živčnega zloma
74. canski filmski festival Ozon lahkotno o evtanaziji, Lapid kritično do izraelske politike, Charlotte Gainsbourg z odo mami
Za nami je tretjina festivala in med tematikami se že razkriva fille rouge – glavna tema številnih zgodb je odnos med otroki in starši. Natančneje, med hčerjo in mamo oziroma hčerjo in očetom. Razmerje, kompleksno kot vesolje, včasih nežno intuitivno, drugič hladno preračunljivo. poročevalka iz Cannesa
Eno od bolj intenzivnih doživetij na (kateremkoli) festivalu je gotovo neposredna vzporednost različnih pogledov. Učinek je lahko za marsikoga fatalen. Lahko mu postavi na glavo dojemanje sveta. Lahko pa se vse dobro izteče. Tout s'est bien passé, Vse je šlo dobro je naslov novega ilma Françoisa Ozona, ki odnos med hčerama in očetom postavi na preizkušnjo s temo o evtanaziji.
Po kapi se vsega dobrega naveličan nekdanji umetniški direktor glasbenega festivala André (André Dussollier) odloči, da bi rad umrl, in o tem obvesti hčeri, prvorojenko Emmanuèle (Sophie Marceau) pa prosi, da mu pri tem pomaga. Film o bridkostih starosti in bolezni, izgubi samostojnosti in dostojanstva, ki dnevniško odšteva njegove zadnje mesece, se ne ukvarja pretirano z etičnimi vprašanji. Ali je očetova prošnja perverzna ali izžareva ljubezen, se sprašuje Emmanuèle z živim spominom na travmatično otroštvo ob žaljivem očetu, ki je razdrl družino zaradi svoje homoseksualnosti. »Mi samo nudimo pomoč pri samomoru, nismo tisti, ki ga bomo ubili,« jo pomiri »gospa iz Švice«, kjer naj bi ugodili očetovi želji. Z lahkotnimi koraki in zabavnimi zapleti Ozon rešuje težave privilegiranega francoskega višjega srednjega razreda. Ne brez samoironije – ko oče izve, da bo za smrt moral odšteti 10.000 evrov, se vpraša, kako si revni to lahko privoščijo.
Odgovor in barvit kontrapunkt resničnosti ponudi ilm Lingui ( Svete vezi) čadskega režiserja Mahamata Saleha Harouna, ki zgodbo o samohranilki Amini, delovni in verni muslimanki, ter njeni petnajstletni hčeri Mariji postavi v Čad. Zanimivo, tudi v tem ilmu slišimo stavek Tout s'est bien passé v kontekstu determinacije. Tokrat nosečnosti, ki jo poskuša Marija prekiniti, da ne bi ponovila mamine usode, si nakopala sramote in »si uničila življenja«. Med mamo in hčerjo sprva natrgane vezi postanejo močnejše v skupnem uporu proti družbenim normam, patriarhatu in zapovedim religije. Lingui slavi vezi med ženskami, njihovo naravo in moč.
Draga mama …
»Snemanje je le izgovor, da te gledam,« igralka Charlotte Gainsbourg (muza Danca Larsa von Trierja) z nežnim, ljubečim glasom šepne mami, še bolj znani britanski igralki in šansonjerki Jane Birkin v prvih kadrih avtodokumentarnega posvetila njunemu odnosu Jane par Charlotte ( Jane po Charlottino). S kamerami v zenbudističnem tonu, ki ga tu in tam presekajo montažne sekvence potovanja po svetovnih prestolnicah, beleži intimne pogovore z mamo, priprave na skupni koncert ter odnos med babico in vnukinjo. Tako ob dveh eteričnih bitjih zdrsnemo v njun umirjen, nekoliko ekscentričen, pa vendarle, vsaj kolikor nam dovolita videti, nikoli konflikten odnos.
Druga drugo naravnost obožujeta, Jane se počuti privilegirano v družbi hčere, ki je bila od nekdaj skrivnostna in nikoli trivialna. V retrospekciji (tudi zleknjeni v beli postelji v slogu Lennona in Yoko Ono) premišljujeta o skupnih lastnostih, staranju, odnosih, ki sta jih imeli vsaka s svojim očetom, mestih, v katerih so živeli, ljubeznih in ljubimcih, glasbi, ilmih,
Lingui
slavi, bolezni, smrti. Kot v sanjah obiščeta staro stanovanje, ki ga je Charlotte preuredila v muzej, in se med »prehistoričnimi predmeti« predajata reminiscenci na najpomembnejšega človeka v njunem življenju Sergea Gainsbourga.
Kulturni minister, ki sovraži kulturo
Če je v naštetih ilmih v ospredju ženski pogled, to ne velja za novo kritiko Izraela režiserja Nadava Lapida s ilmom Ha'berech ( Ahedino koleno), res pa je, da se tudi on dotakne odnosa med sinom in mamo. Film je zaradi tega še bolj avtobiografski, saj gre za posvetilo režiserjevi mami, sicer njegovi stalni montažerki, ki je pred kratkim umrla. Potem ko je poglobil napad na izraelsko politiko in identiteto v svojem zadnjem zmagovalnem ilmu Sinonimi (v Berlinu je zanj leta 2019 prejel zlatega medveda), gre Lapid tokrat še dlje. Glavni junak je režiser Y, ki se v malem mestu sredi puščave, kjer vrtijo njegov ilm, sooči sam s sabo in z brutalnim sistemom, ki golta in cenzurira posameznike, jih spreminja v poslušne lutke ter ne dopušča svobodne misli. »Če onečastiš državo, boš stradal do smrti,« spogledljiva mlada uslužbenka kulturnega ministrstva recitira naučene parole, medtem ko režiserju moli seznam tem, ki jih med pogovorom po ilmu lahko omeni.
S še bolj drzno in domišljeno kamero in montažo, ki ju mestoma po nepotrebnem pospremi z didaktičnimi napotki v dialogu, Lapid ustvari izjemen uvid v notranja stanja junaka – režiserja na robu živčnega zloma. Iz njega bruhajo slikoviti pridevniki, s katerimi opisuje svoj gnev nad »sprenevedavo, nacionalistično, nesposobno, ignorantsko« izraelsko politiko. V središču ilma je torej preizpraševanje vesti, vloge in odgovornosti umetnosti in umetnika, da govori resnico, z vsemi razpoložljivimi sredstvi in za vsako ceno. Ali kot se subverzivno v ilmu vpraša režiser, kaj če bi vse to povedal oblasti – »kulturnemu ministru, ki sovraži umetnost in kulturo, in vladi, ki sovraži vse lepo«. Zgovoren ilm za aktualne domače razmere.