Tragedije, olimpijske igre, dalajlama in čokolada
Zorana Bakovič Ta teden smo zaznamovali dan čokolade, kot najslajšega sredstva za zviševanje ravni sreče, a hkrati delu človeštva ni dano okusiti nič drugega razen grenkobe revščine in krivice. Med takšnimi so pogosto tudi tisti, ki gojijo kakavovec.
»Največje tragedije v zgodovini književnosti so napisali stari Grki in Shakespeare …, ker nobeden od njih ni poznal čokolade.« To je izjavila Sandra Boynton, ameriška režiserka in pisateljica knjig za otroke, jaz pa sem se nanjo spomnila v sredo, ko smo sredi naše pandemične tragedije zaznamovali svetovni dan čokolade.
Kot skupni praznik, ki ga proslavljamo vsakega 7. julija, je bil uveden zato, ker je menda prav na ta dan leta 1550 v Evropo prvič prispela večja količina kakavovca. Tako se je na naši celini začela proizvodnja čokolade, čeprav je iz nekaterih poročil razvidno, da so jo Evropejci poznali že od prej, in sicer vse od takrat, ko je Krištof Kolumb leta 1504 v Španijo prinesel plod kakavovca.
Najprej je bila to poslastica aristokracije in moralo je preteči kar nekaj stoletij, da so jo okusili tudi navadni smrtniki. Nato pa so znanstveniki pred koncem 20. stoletja potrdili, da čokolada v možganih sproži izločanje endorina in da vsebuje različne snovi, ki so povezane z ravnjo dobrega razpoloženja. In tako je bil ta izdelek iz kakava razglašen za naravno sredstvo proti depresiji.
»Z denarjem ne moreš kupiti sreče, lahko pa si kupiš čokolado, kar je pravzaprav isto,« je ob neki priložnosti dejala Hanako Išii, velika ljubezen slovitega vohuna Richarda Sorgeja. Ta stavek je bil neštetokrat ponovljen v literaturi
… pa tudi v življenju nasploh, kadar koli smo se znašli pred dilemo, ali naj napišemo veliko tragedijo, kakršne so pisali stari Grki ali Shakespeare, ali naj raje pojemo košček … ali morda kar celo čokolado.
Štirje milijoni
V četrtek smo našteli skupno štiri milijone preminulih zaradi covida-19 in vsak je to primerjal na svoj način: to je, kot da bi izginili dve Sloveniji, ali kot da bi umrl ves Los Angeles, ali kot da bi z zemljevida izbrisali Moldavijo.
To je približno toliko žrtev, so izračunali na Inštitutu za raziskovanje miru v Oslu, kot jih je bilo ubitih v vseh vojnah, ki so od leta 1982 pustošile po vsem svetu.
Koronavirus je potreboval devet mesecev, da je usmrtil prvi milijon ljudi, nato pa je pospešil ritem. Drugi milijon ljudi je preminil v treh mesecih in pol, tretji v slabih stotih dneh, za zadnji milijon žrtev pa je virus potreboval samo dva meseca in pol. In moramo se zavedati, da je to število žrtev, ki so bile registrirane. Najbrž ne bomo nikoli izvedeli, koliko ljudi je v resnici preminilo zaradi covida-19. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) trdi, da je pravo število veliko večje.
Generalni direktor WHO Tedros Ghebreyesus je to poimenoval tragično znamenje ob poti, ki še vedno vodi v neznano smer. Nevarne različice koronavirusa bodo zagotovo povzročile, da se bo pandemija še naprej širila.
Azijo je, denimo, že zajel peti val in države, ki so bile do nedavnega svetal zgled uspešnega boja proti okužbi, se zdaj krčevito otepajo novega pritiska. V Južni Koreji so v četrtek ugotovili 1300 novih primerov, kar je največ, odkar se je pred 18 meseci začela pandemija. V vietnamskem mestu Ho Ši Minh velja popolna zapora, avstralski Sydney je že tretji teden v karanteni, medtem ko se vsa Indonezija z 270 milijoni prebivalcev bojuje z velikanskim vsakodnevnim naraščanjem tako števila okuženih kot števila umrlih.
Ergo ■ V Tokiu so v sredo ugotovili 920 novih primerov covida-19. Premier Jošihide Suga je v četrtek objavil, da bodo od ponedeljka uvedli četrto izredno stanje. Enajst dni pozneje se bodo začele poletne olimpijske igre.
Brez gledalcev, so odločili v četrtek. V hudi negotovosti, ki spremlja olimpijado, je povsem jasno edino to, da se bo tudi letos na Japonskem povečala poraba čokolade. V zadnjih desetih letih se je v tej državi, katere gastronomska kultura ne slovi po zelo sladkih specialitetah, njena poraba povečala na blizu 2,5 kilograma na prebivalca. Koliko bo na njeno povečanje vplivala pandemija, pa bo bolje računati po koncu olimpijade in za zaprtimi vrati.
Gost, ki je ostal najdlje
»Mislim, da sem gost indijske vlade, ki je tukaj ostal najdlje,« je ob svojem 86. rojstnem dnevu v torek dejal dalajlama. »Sem pa gost, ki ne povzroča nikakršnih problemov.« Vodja tibetanskih budistov živi v Indiji vse od leta 1959, ko je iz Lhase pobegnil v Daramšalo.
Ko je indijski premier Narendra Modi 6. julija na twitterju objavil, da je telefoniral tibetanskemu »živemu Budi« in mu zaželel vse najboljše za rojstni dan ter zdravo življenje, pa je kar sam po sebi nastal problem.
»Napetost med Indijo in Ameriko z ene strani ter Kitajsko z druge je že zdaj dovolj velika,« je Hu Xijin, glavni urednik partijskega glasila Global
Times, zapisal v zvezi s čestitkama, ki sta ju dalajlami poslala premier Modi in ameriški državni sekretar Antony Blinken. »Mar je potrebna tudi takšna poteza, da se pokaže njun odnos do Kitajske?«
Ergo ■ Dalajlama je ob svojem rojstnem dnevu izjavil, da se je odločil živeti najmanj 110 let. Če bi mu to uspelo, bi bilo morda mogoče preložiti še veliko večji problem. Komunistična partija Kitajske se je namreč odločila, da ne bo dovolila, da bi njegovega naslednika imenovali brez neposrednega nadzora Pekinga. Za Kitajsko bo tibetanska duhovnost subverzivna, vse dokler se ne bo včlanila v partijo. Reinkarnacija verskega voditelja tibetanskih budistov bo takrat zapadla v nevarne politične vode, in to tako znotraj kot tudi zunaj kitajskih meja. To zunaj pa se bo neizogibno nanašalo tudi na Indijo.
Vodstvo v New Delhiju je ta mesec na sporno himalajsko mejo s Kitajsko poslalo dodatnih 50.000 vojakov, tako da je zdaj na tem območju, kjer so se lani že prižigale krvave iskre, od 200.000 do 250.000 oboroženih mož. Po splošnih ocenah ima Kitajska na svoji strani podobno število vojakov in vse pogosteje se zastavlja vprašanje, kdaj bo – in ne, ali bo – znova zažvenketalo orožje. V minulem letu in pol je bilo na tem območju na obeh straneh ubitih že na desetine vojakov.
Dalajlama v vsem tem ni problem, ampak lakmusov papir, ki kaže stopnjo nestrpnosti med azijskima silama. Njegovo dolgo življenje bi lahko bilo v resnici ključnega pomena za območni mir, saj se bo napetost med Kitajsko in Indijo zaostrila v trenutku, ko bo »živi Buda« zapustil ta svet. Zato dalajlama letos ni dobil čokolade, ki jo ima tako rad. Vsi skrbijo za njegovo zdravje. Naj živi (vsaj) do 110. leta.
Koronski turizem
Indijska nizkocenovna letalska družba SpiceJet je uvedla čarterske polete na progi od New Delhija do Beograda. Ves julij bo prevažala indijske državljane, ki imajo stalno prebivališče v Združenih arabskih emiratih, ZDA, Kanadi, Savdski Arabiji in celo v Hongkongu. Gre za karantenski turizem, pojasnjujejo srbski mediji.
Indijci za vstop v Srbijo namreč ne potrebujejo vizuma in tako lahko tisti, ki že mesece čakajo, da bi se vrnili v države, v katerih letalom iz Indije ne dovoljujejo pristajanja, zahtevano osamitev preživijo tako, da obiščejo Beograd in druge srbske turistične kraje. Indijski organizatorji potovanj prodajajo aranžmaje za tri, 14 ali 22 dni. V določenih delih sveta namreč kot pogoj za vstop v državo zahtevajo, da se potnik pred tem najmanj toliko dni mudi v državi, ki je na zelenem seznamu. Ker je Indija v večinskem delu sveta »rdeča«, je zdaj za indijske delavce Srbija svojevrstna karantena. Kot pišejo, je ta »karantenski aranžma« doslej izkoristilo že več kot tisoč Indijcev. Najpogosteje ostanejo v Beogradu, nekateri pa se odpravijo tudi na Zlatibor ali v katero drugo mesto. Če so že tukaj …
Ergo ■ Poslovna domiselnost je vedno dobrodošla, pravijo srbski mediji, nevarnosti pred sevom delta, ki izvira iz Indije, pa pravzaprav ni, saj je testiranje na covid-19 tako ali tako obvezno. Na beograjskem letališču Nikole Tesle deluje laboratorij za diagnostiko koronavirusa, namenjen vsem tistim, ki pripotujejo brez PCR-testa, in tistim, ki niso bili cepljeni.
Medtem je policija v Indiji ta teden aretirala 14 posameznikov, ki so osumljeni sodelovanja v kriminalnem projektu prodajanja lažnih cepiv proti covidu-19. Več kot 2600 prebivalcev Mumbaja je bilo namesto s cepivom AstraZenece, izdelanim v Indiji, cepljenih s slano vodo. V tem projektu so sodelovali tudi medicinski delavci, ki so za vsak odmerek zaračunavali od 10 do 17 dolarjev. Policija je pri osumljencih zasegla več kot 20.000 dolarjev, ki so si jih tako pridobili.
Zdravstveni sektor države Maharaštra je pozval osrednjo vlado, naj državljanom, ki so nasedli tej prevari, preneha izdajati potrdila o cepljenju.
Črna čokolada
Čeprav smo ta teden po vsem svetu zaznamovali dan čokolade, kot najslajšega sredstva za zviševanje ravni sreče, je bilo hkrati na vseh koncih slišati številna opozarjanja na tisti del človeštva, ki mu ni dano okusiti nič drugega razen grenkobe revščine in krivice. Med takšnimi so pogosto tudi tisti, ki gojijo kakavovec.
Slonokoščena obala in Gana skupaj pridelata 65 odstotkov svetovne proizvodnje kakavovca, tamkajšnji kmetje, ki ga gojijo, pa povprečno zaslužijo samo šest odstotkov končne vrednosti čokolade. Včasih, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je znašal ta zaslužek kar 50 odstotkov, danes pa kmetje v Gani z gojenjem kakavovca zaslužijo komaj okoli dolar na dan, in še to zgolj s pomočjo državne subvencije.
Takoj ko pogledamo v ozadje tablice sreče, se pokaže grenka nit, vpletena v verigo, ki se razteza od gojiteljev kakavovca do uživalcev čokolade. Po splošnih ocenah dela v industriji kakakovca kar dva milijona otrok, in čeprav se je med pandemijo poraba čokolade povečala, so globoke motnje v preskrbovalni verigi pripeljale do tega, da so se razmere v zahodnih afriških regijah, kjer gojijo kakavovec, le še dodatno poslabšale. Revščina se je zavlekla globlje v življenje kmetov, ki od tega živijo, ti pa so zdaj posegli po najcenejši delovni sili – to pa so otroci.
Ergo ■ Kako izdelati čokolado brez okusa suženjstva? Kaj je treba storiti, da bo ta postala posladek za vse otroke sveta? Eden od načinov je izbira izvora kakavovca, označenega s certiikatom neproitnega združenja Fairtrade International. Ta organizacija, ki ima sedež v Bonnu, je sprožila globalno pobudo za odpravljanje krivic pri proizvodnji kakavovca v zahodni Afriki. Ob svetovnem dnevu čokolade je objavila animirani ilm Odvij pravičnejšo prihodnost. V njem se pojavita dve čokoladi. Ko se z ene od njiju odstrani ovitek, se pojavijo nizka cena, revščina, uničevanje gozdov. Pod ovitkom druge pa se pokažejo čista voda, podnebne pravice, zdravstveno varstvo, izobraževanje, zagotovljena hrana, varna prihodnost in spolna enakopravnost. Odločiti se mora porabnik. Treba se je zgolj malce bolj poglobiti v ozadje priljubljene poslastice in svet bo postal vsaj malo boljši.
Če tega ne bomo storili, bo vsaka čokolada črna. Grenka. Pa ne zato, ker vsebuje velik odstotek kakavovca, niti ne zato, ker je zdrava. Noben izdelek z odtisi drobnih prstkov nas ne more osrečiti. Nekaj dni po svetovnem dnevu čokolade bomo 12. julija zaznamovali svetovni dan proti otroški delovni sili in ob tej priložnosti se moramo spomniti, da je vse leto 2021 opredeljeno kot mednarodno leto odprave otroškega dela.
Vsi imamo radi čokolado, menda si jo rad privošči tudi dalajlama. In ko nas neusmiljena pandemija sili, da jemo več kot kdaj prej, se moramo spomniti, da je na tem svetu od desetih otrok eden zaposlen, kar pomeni, da ne hodi v šolo, da živi v revščini, da verjetno nima čiste vode, da ... ni nikoli okusil čokolade, ker je nima s čim kupiti. Takšen svet se mora spremeniti. Takoj zdaj.