Koliko znajo slovenski študenti? To je težko reči
Študij v času epidemije Profesorji, univerze in študenti nočejo, da se zadnji dve leti ponovita, študij v živo je nujen
Večina letošnjega študijskega leta, po ugotovitvah Univerze v Ljubljani (UL) gre za kar 68 odstotkov časa, ko se je izvajal študijski proces, so bile univerze zaprte. Kljub temu nekateri profesorji ugotavljajo, da je znanje študentov marsikje boljše. Večina pa vendarle opozarja, da je pravzaprav težko oceniti, koliko je znanja, saj je ocenjevanje potekalo na drugačen način. Hkrati pa študijski proces ni le izpit in ocena. Ta drugi, prav tako pomemben del študija, je umanjkal. Prav tako ne smemo zanemariti precej slabe psihosocialne slike, kar so opozorile tudi raziskave.
Na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani so po zimskem izpitnem obdobju, ko je bil za njimi skoraj cel semester dela na daljavo, naredili analizo uspešnosti na izpitih za dodiplomske programe: »Izkazalo se je, da je bila uspešnost višja kot leto prej (nekoliko več pozitivnih ocen na izpitih in nekoliko višja povprečna ocena). Za poletno izpitno obdobje, ko je del opravljanja obveznosti potekal na fakulteti, del pa še vedno na daljavo, analize še nimamo. Se pa pri posameznih predmetih srečujemo z izkušnjami obeh vrst, tako z nižjimi ocenami in nižjo uspešnostjo v primerjavi s prejšnjim letom kot tudi z višjimi ocenami.«
To so ocene. Na FDV odgovarjajo, da brez podrobnejše analize ne morejo z gotovostjo odgovoriti na vprašanje, ali študenti dejansko znajo več: »Dejavnikov je zelo veliko, od najbolj očitnega, da tako poučevanje kot preverjanje znanja po spletu v večini primerov ni enakovredno preverjanju znanja v prostorih fakultete, do tega, da so se nekateri profesorji in študenti pri delu na daljavo znali ali se jim je uspelo bolj prilagoditi ter so bili pri tem bolj uspešni, medtem ko so drugi s tem imeli več težav. Uspešnost na izpitih tudi ni nujno edini indikator znanja študentov, saj se znanje lahko vrednoti tudi glede na doseganje kompetenc na drugačne načine (na primer z anketiranjem študentov, delodajalcev, profesorjev) ter z uspešnostjo karier diplomantov, kar zahteva bolj dolgoročno evalvacijo.«
Težave za bruce in doktorande
»Lansko študijsko leto je bilo najtežje za študente prvih letnikov,« pravi Urška Valenčič Arh, docentka za nemščino na Filozofski fakulteti UL. Po prvih treh tednih poučevanja se je študij preselil na zoom in tako je ostalo do konca. Pri vajah so predelali približno šestino snovi manj kot prejšnja leta, vzrok pa so tehnične težave, saj je na zoomu zaradi zamika zvoka precej težje izvajati skupinske vaje. Opazila je tudi, da so imeli bruci drugačen odnos do učenja, kot je bilo običajno do zdaj, do snovi so bili nekoliko indiferentni, po drugi strani pa je bila prisotnost na vajah res visoka in tudi študenti so izjemno sodelovali. »Zanje je bil začetek res težak in opazila sem, da so imeli številni tudi psihične težave, nekateri so o tem v pisnih nalogah tudi odkrito pisali.« Višji letniki so se razmeram lažje prilagodili, bilo je več samostojnega dela in docentka pravi, da so šli »bolj odraslo skozi snov«. Vsekakor pa je vsem študentom najbolj manjkal živi stik. »Najbolj so se mi zahvaljevali, da so lahko potem, ko so se ukrepi že sprostili, delali seminarske naloge v skupinah.«
Dr. Boštjan Golob s Fakultete za matematiko in iziko UL pravi, da je na njihovi fakulteti primanjkljaj večji prav v višjih letnikih. V povprečju sicer zaradi hibridnega načina študija niso pridobili zaznavno manj znanj kot v prejšnjih letih: »Predavatelji na naši fakulteti opažajo, da so manjše negativne razlike v znanju opazne predvsem pri študentih nižjih letnikov ter pri nekoliko manj uspešnih. Medtem ko so to empirična opažanja, o vzrokih bolj ugibamo, prepričani smo, da je eden pomembnih vzrokov za to pomanjkanje komunikacije med njimi. Medtem ko v normalnih razmerah med seboj izmenjujejo informacije, izkušnje in znanje, se tudi medsebojno motivirajo, je to v razmerah epidemije predvsem pri mlajših študentih odpadlo. Drugačna je slika pri študentih na tretji, doktorski stopnji študija. Tu je epidemija onemogočila večino dela v raziskovalnih laboratorijih in normalno komunikacijo med njimi ter starejšimi raziskovalci, odpadla so izpopolnjevanja v tujini. Tu je primanjkljaj znanja in predvsem izkušenj znaten.«
Znanje se »meri« tudi drugače
Da je bilo preteklo študijsko leto tako netipično, da bi ga bilo neustrezno uporabiti za presojanje o učinkih izobraževanja na daljavo na znanje študentov, meni psihologinja dr. Katja Košir z mariborske ilozofske fakultete: »Mnogi študenti so bili zaradi vrnitve iz kraja študija domov ter manjših možnosti opravljanja študentskega dela in manj stikov z vrstniki prikrajšani za pomembne korake na poti v odraslost. Drugačen je bil ne le način izvedbe študijskega procesa, ampak marsikje tudi preverjanje in ocenjevanje znanja, še posebno če je to potekalo na daljavo. Mnogi visokošolski učitelji smo se naučili bolj osmišljeno uporabljati tudi alternativne, pogosto bolj avtentične oblike preverjanja znanja, na primer projektne naloge, ki so od študentov zahtevale višje taksonomske ravni znanja, ter izpite odprte knjige. Klasične teste znanja je bilo za uporabo na daljavo treba prilagoditi tako, da je bila možnost za goljufanje na izpitu čim manjša. Znanje smo torej merili na drugačne načine in pod drugačnimi pogoji, zato menim, da je zaključevanje o tem, ali je znanje študentov letos drugačno (boljše, slabše, enako), pretirana špekulacija.«
Koširjeva dodaja, da znanje, ki ga izmerijo na izpitih, sicer pomemben, a še zdaleč ne edini vidik izobraževanja bodočih strokovnjakov. V neko stroko študente uvedejo tudi tako imenovane mehke kompetence, ki jih je težko izmeriti in ocenjevati, pravi Koširjeva: »Velik del tega učenja poteka v obliki implicitnega učenja, velikokrat po načelih modelnega učenja ter skozi izmenjavo mnenj in izkušenj. Gre za učenje, ki študenta dejansko spreminja in ga oblikuje v strokovnjaka, je na daljavo delno sicer možno, a zelo omejeno. Poleg tega smo zlasti v drugi polovici iztekajočega se študijskega leta visokošolski učitelji opazili tudi velik upad študijske zavzetosti ter nezanemarljiv porast apatičnosti in občutij brezupa pri študentih. Zadnje so evidentirale tudi raziskave. Takšno masovno izobraževanje na daljavo nosi s seboj ogromen davek in nujno se mi zdi, da vse moči usmerimo v to, da preprečimo ponovitev lanskega scenarija, ter v prizadevanje, da visokošolsko izobraževanje v prihodnjem letu pretežno poteka na fakulteti.«
Na fakultete!
Ankete med študenti o zadnjih dveh študijskih letih so opravili tudi v Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS). Na podlagi rezultatov zaključujejo, »da je kakovost študijskega procesa v času epidemije in izobraževanja na daljavo z vidika študentov padla. Seveda nekateri študenti tudi sami ocenjujejo, da je bilo z izvajanjem študija na daljavo in z dodatnim časom, ki so ga imeli na voljo za samostojni študij, mogoče usvojiti več poglobljenega znanja, vendar je pod črto več tistih študentov, ki ocenjujejo, da je študij v živo bolj kakovosten. Problematični vidik (obveznega) študija na daljavo je predvsem v tem, da so imeli mnogi študenti, ki prihajajo iz krajev zunaj študijskih središč, doma slabše pogoje za študij, s tem pa je bila posledica socialne neenakosti neenakost pri doseganju študijskih uspehov.«
Kljub temu si v ŠOS že nekaj let prizadevajo za večjo fleksibilnost študijskega procesa. Tako želijo obdržati nekatere elemente študija na daljavo tudi v prihodnje, denimo snemanje predavanj in njihova dostopnost na spletu, on-line dostopnost do visokošolskih učiteljev. Zaradi pomanjkanja socialnih stikov, predvsem z vidika duševnega zdravja študentov in tudi kakovosti študija, v ŠOS pravijo, da mora biti prioriteta, da se izobraževanje po celotni vertikali izvaja v živo: »Da so šole in fakultete tiste ustanove, ki se zadnje zaprejo in prve odprejo. Žalostno je, da smo v preteklem letu večkrat doživeli odprte trgovske centre, v katerih se je drenjalo ljudi, medtem ko so dijaki protestirali v želji po vrnitvi v šolo. Zato tudi v ŠOS zagovarjamo čim večjo precepljenost med študentsko populacijo ter uvedbo prostovoljnega samotestiranja študentov, ki gredo na fakultete. Študij na daljavo naj bo možnost, ki bo študentom na voljo prostovoljno, če jim je ta način študija bliže in če želijo sami z zmanjšanjem socialnih stikov zmanjšati možnost širjenja okužb. Nikakor pa ne želimo ponovitve scenarija iz tega študijskega leta, ki je bilo po našem mnenju, za večino generacije, izgubljeno.«