LUKA LISJAK GABRIJELČIČ

Luka Lisjak Gabrijelčič zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta

o referendumu kot demokratični varovalki

Precej očitno je, da je referendum (tudi zaradi stroškov njegove izvedbe) zavora v sili: simptom, da se je v zakonodajnem procesu nekaj že zalomilo.

Izida jutrišnjega glasovanja še ne moremo in tudi ne smemo napovedati, a nekaj je že jasno: levica se je, če parafraziramo naslov ameriške komedije, naučila, da neha skrbeti in vzljubi referendum. V zgodovini samostojne Slovenije je bil referendum prvenstveno domena desnice. Razlog je na dlani: institut, ki je bil sicer zamišljen kot kanal državljanske participacije (o tem priča že ustavna dikcija: »državljani izvršujejo oblast neposredno in z volitvami«, pri čemer prislov »neposredno« meri prav na referendumsko odločanje), se je kmalu razvil v orodje tega, čemur francoski družboslovec Pierre Rosanvallon pravi contre-démocratie: mehanizem, ki angažiranim državljanom omogoča nadzor nad demokratično izvoljeno oblastjo in brzda njene ekscese. Ker so večino časa od sprejetja ustave (kar štiri petine, če smo natančni) Sloveniji vladale stranke leve sredine, je razumljivo, da je referendum, kot oblika nadzora nad odločitvami parlamentarne večine, postal priljubljen instrument desnice.

Še več: prav desnica je ugotovila njegov resnični potencial in ga spremenila v orodje, s katerim lahko motivirana manjšina prekriža načrte parlamentarni večini, kadar ta ne uživa več aktivne podpore volivcev. Ta popravek ima izjemno pozitivno vlogo pri stabilizaciji demokracije: vladni večini preprečuje, da bi skozi ves mandat s sklicevanjem na »demokratično voljo ljudstva« unovčevala bianko menico, ki jo je dobila na volitvah (ali celo šele s koalicijsko pogodbo, ki je lahko, kot smo videli nedavno, plod najbolj nenavadnih povolilnih kupčij, na katere volivci nimajo nobenega vpliva). Institut referenduma, kakršnega smo razvili v Sloveniji, je jez pred zdrsom v tiranijo večine – nevarnostjo, inherentni vsaki demokraciji.

Ko sem pred tremi leti pozdravil odločitev ustavnega sodišča, da vladi prepove inanciranje referendumske kampanje, so moji argumenti naleteli na precejšnje nerazumevanje na levem političnem polu. Izpostavljal sem, da bi gradnja iliberalnega režima na Poljskem naletela na fenomenalno oviro, če bi tam poznali referendumsko ureditev, kakršna se je uveljavila pri nas. A bilo je, kot bi pisal o Burkina Fasu. Poljska je bila daleč in slovenska leva sredina je še vedno pretežno razmišljala v tehnokratskih kategorijah, ki jih je podedovala iz devetdesetih. Referenduma se je sem pa tja tudi sama posluževala, a pičli uspehi so jo še bolj spodbujali, da se je, kot lisica pod kislim grozdjem, zmrdovala nad njegovo inherentno »demagoškostjo«. Takšno razmišljanje se je odražalo tudi v medijskem pristopu: skoraj ni bilo mogoče poročati o referendumu, ne da bi omenili, koliko »je stal davkoplačevalce«. Podatek, ki ga, zanimivo, tokrat nisem zasledil.

Sprememba je očitna – bo zdržala? Če bo opozicija na jutrišnjem referendumu uspešna, jo bo to nedvomno utrdilo v novi proreferendumski drži. A če ji bo spodletelo, najbrž ne bomo videli vrnitve k visokostnemu preziru do instituta referenduma. Preveč se je angažirala zanj in udeležba na predčasnih volitvah priča, da je njen trud vendarle imel odziv pri delu volivcev. Če se bo izkazalo, da ni bil dovolj, bo to kvečjemu spodbuda za premislek, kako je levica v preteklosti sama pripomogla k depolitizaciji svojih volivcev; če bo morala iskati vzroke, zakaj je pri mobilizaciji na referendumih manj uspešna od nasprotnikov, ji gradiva za samokritiko zlepa ne bo zmanjkalo. A leva sredina bo do ideje, da so demokratični mehanizmi, ki brzdajo voljo vsakokratne parlamentarne večine, vendarle koristni, še nekaj časa bolj naklonjena kot doslej. In dokler je železo vroče, ga velja kovati.

Referendum namreč ni najboljša protiutež parlamentarni večini. Drži marsikaj, kar so mu njegovi kritiki očitali do nedavnega. Razprava pogosto zdrsne v demagogijo in uvedba kvoruma (ki jo sicer podpiram) je ta negativni vidik še okrepila: zdaj je ključnega pomena mobilizacija lastne baze in referendum postane tekmovanje v agitaciji: porazna gledanost predreferendumskih debat, ki so potekale v napol praznih televizijskih studiih, je nazorno razkrila, da je v dinamiki kampanje soočenje argumentov povsem odrinjeno na stranski tir.

Precej očitno je, da je referendum (tudi zaradi stroškov njegove izvedbe) zavora v sili: simptom, da se je v zakonodajnem procesu nekaj že zalomilo. Navsezadnje smoter sistema uteži in protiuteži ni v tem, da večini onemogoči vladanje, temveč da v proces odločanja vključi varovalke, ki preprečijo, kot je zapisal ameriški »ustanovni oče« James Madison, prevlado »začasnih in delnih interesov« vsakokratne večine. Smoter je torej oblikovati proces odločanja, v katerega se kanalizirajo dovolj raznoliki in široki interesi, da privede do trajnostnih rešitev.

Slovenija takšne institucije v resnici že ima: to vlogo naj bi opravljala državni svet in ekonomsko-socialni svet. A oba že več kot desetletje atroirata na pol poti med irelevantnostjo in škodljivostjo, kot fosila slabo zasnovanega institucionalnega ustroja; v poldrugem desetletju politične stagnacije je njuna avtoriteta izpuhtela, nihče pa ni imel volje za reforme, ki bi ju bodisi ukinile bodisi nadgradile. Bolj kot kanala nadzora in uravnoteženja sta postala slepič političnega drobovja slovenske parlamentarne demokracije. Vendar je prav zdaj pravi čas, da premislimo o njuni reaktivaciji. Brez ustavne reforme seveda ne bo šlo.

Izgovor, ki ga že slišim, češ da je dvetretjinska večina nedosegljiva, je simptom problema: razmišljanja, katerega obzorje ne sega onkraj naslednjih volitev in ki krizo demokracije v Sloveniji, o kateri piše že ves tuji tisk, zvede na jamranje, da so se na oblasti znašli »napačni fantje«. A le, če bomo sedanjo zagato razumeli kot razkritje strukturnih pomanjkljivosti naše mlade demokracije in se resno lotili njihovega popravljanja, bo lahko krilatica, češ da je »vsaka kriza izziv«, razkrila svojo globoko resničnost in ne bo več, kot zdaj, le smešen obliž na deterioracijo brez konca. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.