V iskanju izgubljenega raja
74. canski filmski festival Manjšinski slovenski koprodukciji Morena in Telesce v sekcijah Teden kritike in 14 dni režiserjev
Manjšinski slovenski koprodukciji Morena in Telesce na canskem festivalu v sekcijah Teden kritike in 14 dni režiserjev.
Ne zgodi se pogosto, da vidimo slovenski film v elitnih sekcijah canskega festivala. V Cannes smo sicer vstopili triumfalno. Leta 1957 se je France Štiglic v tekmovalni program uvrstil z Dolino miru, zlato palmo pa je prejel ameriški igralec John Kitzmiller. Nato je bil leta 1990 v uradnem, a netekmovalnem programu prikazan Umetni raj Karpa Godine, leta 1998 pa je v selekciji kratkih filmov tekmovala Balkanska ruleta Zdravka Barišiča.
Prvič v zgodovini festivala pa se je letos primerilo, da je Slovenija v različnih programih Cannesa zastopana s kar dvema koprodukcijama. Dva ilma, pri katerih slovenski producenti sodelujejo z manjšinskim inančnim vložkom, sta se letos uvrstila v elitna programa Teden kritike (Semaine de la Critique) in 14 dni režiserjev (Quinzaine des réalisateurs). To sta prvenca mladih avtoric, Telesce (Piccolo corpo) tržaške režiserke Laure Samani – v Cannesu so opazili že njen študijski kratki ilm Speča svetnica (La santa che dorme) – in Morena (Murina) hrvaške režiserke Antonete Alamat Kusijanović, ki je svoj celovečerni prvenec zasnovala na večkrat nagrajenem kratkem ilmu V modrino (2017) in scenarij razvijala v rezidenci canskega festivala Cinéfondation. V soboto sta oba v Cannesu zasluženo doživela svetovni premieri.
Agatina odločitev
Telesce je čudežen ilm. Lirična pripoved z mitološko motiviko, razpeta med resničnostjo in magijo. »Če stvari nimajo imena, ne obstajajo,« verjame Agata (Celeste Cescutti), mlada mati, ki rodi mrtvorojenko. Lokalni župnik mrtvega otroka noče krstiti, zato se, da bi rešila malo dušo, ujeto v purgatorij, Agata iz otoške ribiške vasice odpravi na dolgo pot v gore. Tam je svetišče, je slišala, kjer se dogajajo čudeži. Tam lahko oživijo otroka le za en dih, dovolj, da ga krstijo in dušo odpravijo v nebesa. Trupelce spravi v škatlo in si dete, ki ga je devet mesecev nosila pod srcem, zadene na pleča ter krene na romanje. To je pot, ki pelje čez nevarne predele, kjer na popotnike prežijo roparji, polna ljudi, ki jim ne moreš zaupati. Vodi skozi tuja mesta, predore, čez jezera, v zasnežene gozdove. Agata sreča potepuha Risa (Ondina Quadri), divjega in zvijačnega, ki jo spremlja na poti, v zameno pa si izgovori polovico tistega, kar je v skrivnostni škatli. Agata na tanki, nedoumljivi meji med življenjem in smrtjo svoje telo žrtvuje za dušo otroka.
Pripovedko, ki se dogaja v Italiji nekje na prelomu prejšnjega stoletja (časovno zgodbo umesti prizor, v katerem vladata splošno začudenje in nejevera zaradi žarnice), je navdihnil fenomen, ki je v Furlaniji - Julijski krajini vztrajal še do 19. stoletja. V svetiščih, posejanih po Alpah, vse do Francije, naj bi izvajali čudeže in obujali mrtvorojene otroke. Direktorju fotograije Mitji Ličnu ( Zgodovina ljubezni, Drevo) je uspelo v ilm preliti vso magično skrivnostnost pokrajine (snemali so v Furlaniji - Julijski krajini). Izstopa tudi hipnotična glasba, ki jo je ustvarila švedska glasbenica Fredrika Stahl, v lokalnem narečju pa jo izvaja zbor igralk naturščic. Telesce je italijansko-slovensko-francoska koprodukcija, ki je nastala v sodelovanju s producentom Danijelom Hočevarjem (Vertigo). Slovenska ekipa je štela 14 članov, v vlogi rudarja je zaigral tudi Ivo Ban.
Iz globine nad gladino
Če si Agata tako srčno prizadeva, da bi dušo spravila v raj, pa iz »raja« beži junakinja ilma Morena (Murina). Sedemnajstletna Julija (Gracija Filipović) živi na rajskem otoku (ilm so posneli v Dubovici na Hvaru), a od paradiža, kjer z jadrnicami uživajo dopustniki, sama nima bogve kaj. Strogi in ukazovalni oče Ante (Leon Lučev) ji odreja življenje, ki se vrti okoli podvodnega ribolova, gospodinjenja in strežbe turistov. Očisti ribo, operi stole, primi vrv, pojdi v sobo, lepo se obleci … Odnos z očetom je omejen na zapovedi. Te dni je Ante še bolj na trnih, saj v goste prihaja njegov stari avanturistični prijatelj, zdaj uspešni poslovnež Javier (Cliff Curtis), ki ima na otoku poslovne ambicije. Ante mu kani prodati zemljišče, z denarjem pa bi družini kupil stanovanje v Zagrebu, česar se zelo veseli Julija, predvsem ji to pomeni pot v svobodo. Ko se na otoku izkrca vesela druščina (med gosti opazimo Zorana Predina), postavni in spogledljivi Javier ne osvaja le mame Nele (Danica Curcic), ampak z leporečenjem in mamljivimi ponudbami šolanja v Ameriki popolnoma prevzame tudi Julijo, ki je prepričana, da je prav on vstopnica za njeno svobodo. Očetu ta načrt nikakor ni pogodu in hčer kaznuje za svobodomiselnost.
Morena gibko vijuga med čermi klasične zgodbe o odraščanju in uporništvu ter se zaganja v globine družinske in družbene hrvaške stvarnosti. Globoko pod gladino morja, kamor sončni žarki ne prodrejo, z ostmi nabada trdovratne družbene vzorce patriarhata, konservativizma, religije, šovinizma, mizoginije, pa tudi divjega kapitalizma, privatizacije, korupcije in jih privleče na kopno. Hkrati se na gladini zrcalijo medgeneracijski odnosi, tihi sporazumi med podrejenimi babicami, materami in hčerami, ki v strahospoštovanju ubogajo, kar jim možje velijo. Žrtvujemo se za vas, pravijo mame; žrtve smo me, mislijo hčere; očetje pa, samo mi vemo, kaj je dobro za vas. Arhetipi skozi ilmski jezik splavajo na površje v veliki modrini slike direktorice fotograije, Francozinje Helene Louvart. Kot direktor fotograije druge ekipe je tudi pri tem ilmu sodeloval Mitja Ličen, ob njem pa so pomembno vlogo odigrali še asistent režiser Luka Rus, oblikovalec zvoka Julij Zornik in kolorist Emil Svetlik. Hrvaško- ameriško- brazilsko- slovensko koprodukcijo, ki jo je podprl tudi Martin Scorsese, sopodpisujeta naša producenta Miha Černec (Staragara) in Jožko Rutar (Spok ilm), ki uvrstitev dveh naših koprodukcij v tekmo za zlato kamero (nagrado podeljujejo prvencem) razumeta kot pomembno potrditev »naše zavezanosti avtorskemu evropskemu ilmu in naše vpetosti v mednarodni koprodukcijski prostor«.