Podlistek NA PREPIHU
28. DEL
Fanta, ki sta bila od nekdaj za pustolovsko preživljanje počitnic, sta se strinjala, in tako smo nekega poletnega petkovega popoldneva z minimalno prtljage za sedemdnevno potovanje, stisnjene v nahrbtnike, odleteli v London, tam prespali v cenenem in soparnem hotelu blizu železniške postaje in takoj naslednje jutro odpotovali proti mestu Carlisle in izhodišču naše poti. Na zahodni britanski obali smo prespali v drobceni samotni podeželski hiši sredi poljane, kjer so nas ključi čakali v nabiralniku, kodo pa nam je lastnik poslal na mobilni telefon, drug dan pa odšli na petdnevno pohajanje po angleških gričih in travnikih ter obdelali vse vzpetine, po katerih je Hadrijan potegnil znameniti zid. Spali smo v angleških pubih in odmaknjenih hotelih, namenjenih za upokojenske in sindikalne izlete, preskakovali stotine ograj, čez katere je vodila označena pot, ter izkusili precej več kot petdeset zelenih odtenkov angleške trave, ki se je ponekod obarvala skoraj povsem fluorescentno, spet drugje pa v umazano sivozeleno. Tudi dežja v vseh pojavnih oblikah ni manjkalo, vendar je za njim res vedno posijalo sonce. Zaključili smo v Newcastlu in se po tednu čistokrvnega potepuštva vrnili domov. Bili so nebeški dnevi, ko sem spet izkusil svobodo pohajanja po naravi brez kakih posebnih imperativov razen tistega, da si vsak večer znova zagotoviš streho nad glavo ter kaj krepčilnega za pod zob.
Srednji del poti na Ojstrico me je spomnil na to naše potepanje. Hodili smo v enakomernem tempu kot ob Hadrijanovem zidu, si sem pa tja vzkliknili kakšno besedo in izmenjali kak nasmeh. Ko sta fanta videla, da sem neljubi dogodek pustil za seboj, sta se sprostila tudi onadva, moje jutranje trčenje je postalo šala dneva, ob kateri smo razmišljali, kaj se bo zgodilo in kdaj bo poklical lastnik razbite luči. Tistih nekaj planincev, ki so nam prišli naproti, smo si dobro ogledali in ugibali, ali je oškodovani morda kdo od njih.
Dvignili smo se nad drevje. Na desno se je odprl masiv Ojstrice, naravnost pa je vodila pot na Korošico, ki smo jo videli na koncu skoraj nenaravno ravne planote, ki je videti, kot da bi nekoč na njej pristala gromozanska vesoljska ladja. Zavili smo proti mali Ojstrici, slikali miniaturni Aljažev stolp, potem pa čez skalnat teren, kjer je bilo treba na nekaj strmih, izpostavljenih in krušljivih skalnatih koncih tudi poplezati, malo z uporabo klinov, malo pa s pomočjo naravnih oprimkov, prišli na vrh. Bil je naš prvi skupni dvatisočak po dolgem času.
Jan je hladnokrvno preiskal vrh. Zanj je bil to zgolj sprehod, ki ga ni mogel šteti za kako resno telesno preizkušnjo. Žigu pa se je čez obraz razpotegnil nasmeh. Iz njega je sijalo zadovoljstvo, da je opravil to pot. V zadnjih letih se je iz vzdržljivostnih športov preusmeril v kontaktni kikboks in vsestransko krepitev mišic, tako da je stal pred mano kot mladi orjak z valovitimi kitami.
Pogledal sem telefon, če bi slučajno klical kdo z neznane telefonske številke. Lastnik razbite luči se ni javil.
Nekaj časa smo preživeli na vrhu, čez katerega so se podili vse bolj sivi oblaki, ki so napovedovali popoldanske padavine. Pomalicali smo in se razgledali naokoli. Jan je posnel panoramske 360-stopinjske fotograije, na katerih z Žigom zamišljeno strmiva v pokrajino pod nami.
Nazaj smo šli vsak po svoje. Jan se je odločil sekati pot in se spustiti direktno do Korošice, da pritisne še tamkajšnji žig. Midva sva se vrnila po poti naokoli. Vendar smo se kljub temu dobili spodaj na Sedelcu, saj je Jana ustavil strm skalnat preskok, čez katerega ni mogel zlesti, in se je vrnil na markirano pot.
»Ni brez razloga prav tukaj speljana pot,« sem se posmejal.
Pustil je nahrbtnik pri nama, potem pa zgolj z izkaznico stekel proti planoti. Užival sem ob pogledu na njegov mehki tek. Mladost, nastanjena v prožnem telesu, je lebdela v svojem elementu. Tekel je tako lahkotno, kot so lahkotne melodije Marka Knopflerja, ki ga je tako rad poslušal. Tudi njegov telesni ritem je imel unikaten rif. Ravno nekaj dni poprej se mi je pohvalil, da je pri spustu s Šmarne gore »čez korenine« že prišel pod sedem minut.
»Sedem minut?« sem bil šokiran ob tem zastrašujočem času, pri katerem bi se sam razletel na kosce.