Mendieta ekskluzivno za Delo
Gaizka Mendieta Nekdaj odlični nogometaš Španije o euru, imenih, ki jih je opazil, Zlatku Zahoviću, izzivu na Uefi in Aleksandru Čeferinu
London – Finale eura 2020 je pritegnil v London številne znane obraze. V britanski metropoli smo ujeli tudi Gaizko Mendieto, nekoč odličnega zveznega nogometaša najboljših klubov v Evropi. Danes 47-letni Bask pozorno spremlja klubski in reprezentančni nogomet v Evropi, zato je bil pravšnji sogovornik za oceno evropskega prvenstva.
Kako ste videli špansko reprezentanco? Je polfinale dovolj za Luisa Enriqueja in njegovo Španijo?
Ko vidiš potencial, ki ga premore ekipa, in njeno rast skozi turnir, si rečeš, škoda, da nismo igrali v inalu. Če gledaš drugače, vidiš pomlajeno moštvo, ki je izpadlo prek enajstmetrovk z Italijo, ki je bila cel mesec ena najmočnejših na turnirju.
Če seštejete oboje …
… je polinale za mlado ekipo Španije lep dosežek, četudi želi vsak športnik osvajati lovorike. To je bila koristna izkušnja za reprezentanco, ki je – kot se je izkazalo – zelo tekmovalna, kar je odličen obet za naprej.
Mnogi tu v Londonu govorijo, da bi bilo bolj pravično, če bi v finalu igrala Španija. Češ da ste turnir začeli previdno, toda nato rasli in nadigrali Italijo.
Španija je bila v kontekstu igre vseskozi na visoki ravni – četudi nismo zabili gola Švedski in imeli težave s Poljsko. Morda smo trpeli v določenih obdobjih drugih polčasov omenjenih tekem, v seštevku pa smo na vseh tekmah turnirja na igrišču prevladovali.
Pojasnite, prosim.
Španija je ekipa, ki je na turnirju zabijala gole iz najbolj različnih položajev in z najbolj raznovrstnimi igralci. To odkrije marsikaj. Nisem ljubitelj statistke v nogometu, saj pogosto odločajo dejavniki, ki jih matematika ne zazna, toda statistika resnično govori v prid Španije.
Kdo bi lahko na turnirju pokazal več?
Francija! Vemo, kako je Francija v Rusiji marširala proti naslovu svetovnega prvaka, na euru je premogla še boljšo individualno kakovost na vseh igralnih položajih in v zadnjih letih delovala odlično kot ekipa. Na euru 2020 nisem videl niti ene tekme Francije, ki bi jo igrala na ravni mundiala 2018. Zgodnje slovo Nemčije, Portugalske in Nizozemske ni bilo pričakovano, toda Francija je prvo razočaranje.
Ste opazili specifične taktične trende, ekipe igrajo s tremi branilci?
Nogomet je postal telesno zelo intenziven, toda tako igrajo vsi, zato je inteligentna taktika še pomembnejša. Igralci nimajo več statičnih položajev, le redkokdo igra vseskozi s tremi branilci ali s štirimi vezisti. Tudi v sistemu igre 4-4-2, denimo, lahko zadnji zvezni igralec kadarkoli pride med oba štoperja in ekipa začne igrati sistem 3-5-2. Za tovrstne manevre je nujna brezhibna taktična priprava.
Toda veliko ekip je igralo s tremi branilci.
Drži, tako se je možno hitreje prilagoditi na različne situacije med tekmo, igralci so taktično tako ali tako informirani do najmanjše podrobnosti. Igrajo v različnih ligah, v klubih jih vodijo različni trenerji, hitro razumejo tudi selektorjevo zamisel. Taktično znanje je močno napredovalo. Levi in desni bek lahko hitro zamenjata položaja, enako velja za krili in tako naprej.
V času, ko ste igrali nogomet, ste sodili med najboljše zvezne igralce v Evropi. Ste na euru opazili koga, ki bi izstopal?
Italija, Anglija in Španija so pokazale na turnirju največ, tudi Švica, Avstrija in Wales imajo več odličnih zveznih igralcev. Zvezna vrsta je srce, jedro sleherne ekipe. Anglija premore telesno močne igralce, tudi Italija je resda ohranila svoj slog, a mu dodala moč v fantih, kakršna sta Barella in Locatelli, da ne omenjam odličnega Jorginha in Verrattija. Morda sta Rice in Phillips bolj obrambno naravnana, toda Angleži imajo napadalno moč spredaj, to so Sterling, Mount, Foden in Grealish.
Kaj menite o mladih španskih vezistih, kot sta Olmo in Pedri?
Le pozitivno. Vselej smo proizvajali nadarjene veziste. Pedri ima šele 18 let, a že blesti, veliko se lahko nauči od Busquetsa, ki je poveljnik zvezne vrste, pa Kokeja. Prihaja tudi Rodri.
Zakaj je to pomembno?
Vsaka ekipa mora imeti na igrišču ravnovesje, ne moreš angažirati igralcev istega sloga le zato, ker bi bili najboljši. Eni odlično prekinjajo napade, drugi jih najbolje gradijo. Tudi Belgija premore dobro ravnovesje, npr. Tielemans in Witsel.
Kako se spominjate tekme z eura 2000, ko sta se merili Slovenija in Španija?
Na to tekmo imam čudovite spomine. Igrali smo v Amsterdamu, to je bila naša druga tekma na turnirju. Vem tudi, da smo zmagali z 2:1 … Spominjam se je kot zelo zahtevne tekme, Slovenija je bilo telesno močan tekmec. Mislim, da ste izvajali kot ali prosti strel pri izidu 1:1, Iker Casillas se je hitro odzval, iz nasprotnega napada je mojstrsko zabil gol Joseba (Etxeberria op. a.).
Slovenci?
Gol nam je dal Zlatko Zahović, spominjam se tudi Mirana Pavlina.
Dve leti pozneje niste igrali proti Sloveniji v Južni Koreji, v poznejših tekmah ste bili pomemben del Španije.
V Laziu se nisem prebil med najboljše in posledično na mundialu nisem pogosto začenjal tekem. Tudi tedaj smo zmagali, toda na igrišču me ni bilo, izstopal je Sebastjan Cimerotić, proti njemu sem igral, ko je bil član Lecceja
Z Zahovićem ste igrali v Valencii. Imel je odlično levo nogo, resnično je bil nadarjen nogometaš. Ko je prišel v Valencio, morda telesno še ni bil nared, toda v kontekstu znanja in sposobnosti je bil velika okrepitev za klub. V napadu Valencie je vladala strahovita konkurenca, zato tudi Zahović ni igral toliko, kot bi si želel, toda bil je med najbolj kakovostnimi igralci.
Ste bili jezni, ker je v finalu lige prvakov 2001 proti Bayernu zgrešil enajstmetrovko?
Ne moreš biti jezen na nikogar, ki zgreši enajstmetrovko. Toda odprli ste dobro temo – enajstmetrovke. Ne verjamem, da gre pri izvajanju teh strelov za srečo, kot radi govorijo ljudje. Gre za pritisk, ki ga je treba znati prenesti, za odgovornost in pričakovanje okolice.
Ste lahko konkretni? Spominjam se, da je Zahović nekaj minut pred koncem zapravil priložnost za gol. Morda je bilo to znamenje, da tisti večer ni bil pravi. Tako odličen nogometaš, kot je bil Zahović, bi v takšnem položaju zadel gol v devetih od desetih primerov. Tudi najboljši na svetu imajo lahko »slabši« večer. In to morda ni bilo dobro znamenje za enajstmetrovke. Da ne bo pomote, to se dogaja, zgrešila sta tudi Carboni in Pellegrino.
Vi ste bili prvi izvajalec Valencie in uspešno matirali Oliverja Kahna. Dobro se spominjam vsega večera … Žal se nam ni izšlo.
Nedavno sem govoril z Uefinim predsednikom Aleksandrom Čeferinom. Povedal je, kako stresno je bilo obdobje, ko je bilo treba odločati o preložitvi lige prvakov, eura 2020, ... Kako ste minulo obdobje doživljali vi?
Zelo pomembno je, da smo nogomet vrnili ljudem. Saj vidite, kako so se letos trudili Uefa in organizatorji vseh prizorišč eura. Nogomet je globalni šport, združuje in enoti ljudi. Države imajo lahko različne svetovne nazore, toda dihajo kot eno, ko gre za nogomet. Vem, da je bilo za predsednika Čeferina in njegovo ekipo stresno, toda očitno je bil pri tem zelo uspešen.
Tudi vi ste na turnirju del Uefine ekipe, kako ste videli dogajanje? Nisem vpet v to, seveda pa zadeve spremljam. Odgovornost Čeferina je bila enormna, odločal je o življenju ljudi, njihovih službah, o doprinosu, ki ga nogomet vrača v skupnost prek različnih zaposlitev. Vem, da je bilo zanj zelo intenzivno, toda na koncu je sprejel pravilne odločitve. To je vse bolj vidno. Gre za ligo prvakov in zdaj evropsko prvenstvo.
Kaj to pomeni ljudem?
Saj vidite, kako je v Londonu – pomeni jim vse. Ne gre le za kontekst prinašanja upanja na lepši jutri, navsezadnje gre za veliko industrijo, ki prinaša priložnosti za delo ogromno ljudem. Ob tem pa je Uefa veliko več kot liga prvakov ali euro. Gre za močno podporo nacionalnim zvezam in različnim programom za razvoj nogometa. Gre za skupnost: tu lahko na štadionih vidite ogromno mladih ljudi in družin z otroki.
Tudi zadnji mesec je bil za vse nas izjemno intenziven.
Prav o tem sem razmišljal nedavno. Toda, boste videli, v torek ali sredo bomo le dan ali dva po vrhuncu eura že pogrešali nogomet. Dobro, da septembra spet oživijo reprezentance, klubsko kolesje pa smo tako ali tako že zagnali s kvaliikacijami.
Lahko pojasnite, kakšna je vaša vloga na Uefi?
Sem eden Ueinih ambasadorjev.
Kaj torej počnete?
Med vsakim tekmovanjem, ki ga organizira Uefa, poskušam javnosti pojasniti, kaj pomeni igrati na tekmovanju, v tem primeru gre za evropsko prvenstvo. Želim doseči, da bi se čim več ljudi počutilo kot del uspešne zgodbe, kakršna je euro 2020. Nekoč sem bil nogometaš, zdaj sem na »drugi strani«, ki uživa v mojstrovinah igralcev.
Kje se vidite v prihodnje?
Na Uei sem vstopil v proces izobraževanja, to je za nekdanje nogometaše, ki želijo ostati del igre, zelo pomembno. Spoznavamo, kako lahko Uefa podpira igralce po koncu njihovih karier, in to znanje prenašamo sedanjim aktivnim igralcem, da bodo pravočasno razmišljali o prihodnosti. Življenje se ne konča s koncem kariere, v marsičem se šele začne. Učim se na vsakem koraku, saj želim biti pripravljen na nov izziv, bodisi trenerski bodisi funkcionarski.
Odgovornost Čeferina je bila enormna, odločal je o življenju ljudi, njihovih službah, o doprinosu, ki ga nogomet vrača v skupnost prek različnih zaposlitev. Vem, da je bilo zanj stresno, toda sprejel je pravilne odločitve.
Kako ste se izobraževali med pandemijo?
Nenehno smo vpeti v nogomet. Tudi med zaprtjem Evrope smo se dobivali prek zooma, obravnavali različne izzive, kot so značilnosti sodnikovega dodatka, podaljška, enajstmetrovk, prekinitev. V nogometu šteje vse.
Na tej poti niste edini, omenjeno poslanstvo opravlja več znanih nekdanjih nogometašev.
Uefa je izbrala pravo pot, da je vključila v sistem tolikšno število nekdanjih nogometašev, jim prisluhnila in zdaj skupaj iščemo rešitve za še boljši evropski nogomet. Neposredne bogate izkušnje z igrišča in najvišji menedžment sta prava kombinacija za uspeh.