Jože Senica (1935 - 2021)

Na začetku poletja smo se poslovili od ene vidnejših slovenskih telovadnih in gimnastičnih osebnosti, športnega pedagoga, trenerja in mednarodno uveljavljenega sodnika v športni gimnastiki, Jožeta Senice. Že zelo zgodaj se je zapisal telovadbi, telovadnica v sokolskem domu pa je postala njegov drugi dom. Mnogi so takrat ta hram telovadnega in kulturnega življenja sokolov imenovali sokolnica. To je bil kraj z bogato in raznoliko vsebino, središče telesne in nravstvene vzgoje, pa tudi narodnega zavedanja in slovenstva.

Jože je že zelo zgodaj postal mlad in vedoželjen sokol, ki je z velikim veseljem vpijal bogato in raznovrstno življenje sokolov ter ga poslej tudi vsakodnevno živel. Sledil je sokolskim načelom redne telovadbe, moralno-etičnim vrednotam, demokratičnim normam in domoljubju, ki so ga takrat širili sokoli. Že zelo mlad se je v glasbeni družini navdušil nad glasom harmonike, ki ga je vedno pogosteje spremljala na njegovi življenjski poti. Kako je mogoče združiti veselje do petja, glasbe in harmonike s telovadbo ter kasneje s pedagoškim in trenerskim delom v telovadnici, je pokazal in udejanjal Jože Senica. Bil je navdušen telovadec, pobudnik sokolstva, telovadnega gibanja in kasneje športne gimnastike v Hrastniku, Brežicah in Posavju nasploh. Velikokrat je to pokazal in dokazal s številnimi dejanji. Njegova pot in vztrajno delo sta je pripeljala v sam vrh takratne jugoslovanske in slovenske športne gimnastike.

»Bil sem telovadec, za to sem živel«, je zapisal v knjižici, ki obeležuje 150 let sokolstva v Sloveniji. V telovadnici je postopno zorel, se izpopolnjeval in osvajal vse zahtevnejše prvine na posameznih telovadnih orodjih. Bil je odličen tekmovalec in reprezentant. Že pri 16 letih se je uvrstil v državno reprezentanco in se potem kalil na številnih tekmovanjih. Ni bilo naključje, da je na začetku svoje poti kot gimnazijec le občudoval mladega Cerarja, potem pa je obogaten s pridobljenimi znanji in izkušnjami prevzel trenersko delo in vodil reprezentanco. Sledil je Borisu Gregorki in z Mirom Cerarjem, izjemnim vrhunskim telovadcem, ter še z drugimi reprezentanti, dosegal zavidljive uspehe.

Pridobljeno strokovno znanje na naši osrednji strokovni, pedagoški in raziskovalni instituciji na področju telesne kulture oz. športa mu je omogočilo uspešno delovanje na pedagoškem parketu in na različnih ravneh. Bil je izjemno priljubljen profesor telesne vzgoje oz. športni pedagog na gimnaziji v Brežicah. Mnogim dijakom je odpiral širše poglede na raznolike gibalne dejavnosti in jim s pomočjo gibalne mavrice, ki je vključevala tudi številne telovadne prvine oz. gimnastične elemente, širil telovadna in športna obzorja. Kot odličen pedagog in poznavalec tedanjega pedagoškega utripa na gimnaziji je kot ravnatelj spodbujal dijakinje in dijake k bogatemu in polnemu življenju, tako v ožji kot tudi v širši družbeni skupnosti. Morda je kdaj tudi na glas izrekel znani vzneseni klic očeta slovenskega sokolstva dr. Viktorja Murnika »Slovenec sem in kdo je več.«

Bil je pobudnik eksperimentalnih gimnastičnih razredov, kjer se je razvijal in rasel nov rod mladih telovadcev. Mnogi so v športni gimnastiki našli svoj smisel in jedro gibalnega izrazja. Če vse to povežemo s pridobivanjem gibalne in športne kulture otrok in mladostnikov, potem je Jože Senica sejal bogato seme za kasnejše kakovostno življenje s športom in z raznolikimi športnorekreativnimi dejavnostmi. Ves čas je izjemno pozornost namenjal varnosti pri izvajanju zahtevnih treningov in raznolike vadbe.

Ko je leta 1964 postal reprezentančni trener, se je zavedal velike odgovornosti in vloge, ki so mu jo pripisovali pri vodenju ekipe s svetovno znanim Mirom Cerarjem, ki je tedaj segal po gimnastičnem Olimpu. To vlogo je v polni meri opravičil. Skupaj s tekmovalci se je potrjeval in dokazoval na evropskem prvenstvu 1965 v Antwerpnu in leta 1966 na svetovnem prvenstvu v Dortmundu. Zanimiv del njegove trenerske kariere so predstavljale višinske priprave na Mangartskem sedlu, ki so potekale pred udeležbo na olimpijskih igrah v Mehiki. Na pripravah in tudi sicer na številnih tekmovanjih so se stkale med trenerjem in tekmovalci pristne prijateljske vezi, ki so se ohranjale še dolgo po končani tekmovalni in trenerski karieri. Dokaz za to je bilo po mnogih letih znova skupno srečanje na Mangartskem sedlu. Še posebej vidno pa je bilo tudi ob njegovem zadnjem slovesu.

Zelo uspešna je bila njegova sodniška kariera. Kot uveljavljen mednarodni sodnik v športni gimnastiki je užival velik ugled. Tako je bilo tudi leta 1992 na olimpijskih igrah v Barceloni. Ko so bila na vrsti posvetovanja glede izhodiščne in končne ocene na posameznih orodjih, so vselej upoštevali mnenje Jožeta Senice. Ker je izhajal iz gimnastičnih krogov, kjer so bili pri njem v ospredju poštenje, resnicoljubnost in pravičnost, je tudi v vsakdanjem življenju poosebljal nekdanje poslanstvo in zgodovinsko izročilo sokolov.

Pomembno vlogo je odigral tudi na domačem gimnastičnem podiju. Vse od njegovih začetkov leta 1967 je kot sodnik sodeloval na Šalamonovem memorialu v Mariboru, nazadnje pa je bil kot izjemna gimnastična osebnost častni gost odprtega prvenstva v športni gimnastiki v naši štajerski prestolnici. Kot izjemen strokovnjak je bil dolgoletni član strokovnega odbora Gimnastične zveze Slovenije in tudi njegov predsednik. S svojo osebnostjo, vedrino duha, pedagoškim talentom in z bogatim strokovnim znanjem, ki so ga dopolnjevale mednarodne izkušnje, je bil nenehno v ospredju velike gimnastične družine.

Kraj, kjer je prebival, je zaznamoval bolj, kot si je mislil, saj je bil dolgo življenjsko obdobje, vse do zadnjega, duša in srce telovadnega društva sokol Brežice. Prejel je tudi številna priznanja doma in v tujini. Kot je dejal, je bilo njegovo največje priznanje novo zgrajena gimnastična dvorana v Brežicah. Bil je ponosen na to in ostal je pionir Telovadnega društva Sokol Brežice.

Naj zaključim. Končal se je let enega naših pomembnih naslednikov sokolov in ene vidnejših slovenskih telovadnih in gimnastičnih osebnosti. Poosebljal je let ptice, ki v naravi in v prenesenem pomenu simbolizira viteštvo, moč, drznost, igrivost in lepoto. Bil je velik domoljub in pokončen Slovenec, notranje bogat, kot bi sledil starosti slovenskih sokolov in simbolnemu reku »V pesti sila, v srcu odločnost, v mislih domovina«. Svoji družini je posvetil vse, kar je znal in kar je lahko dal. Nesebično se je razdajal številnim generacijam mladih telovadcev, jih bodril in s svojimi dejanji bogatil njihovo življenje.

Njegov vinograd v bližini Gadove peči bo odslej sameval, velika gimnastična družina pa je ostala brez izjemnega človeka, pedagoga in trenerja, ki ji je posvetil vse svoje življenje. Ostala je neizbrisna sled v slovenski športni gimnastiki, nam pa ostaja trajen spomin na njegovo bogato in plodno življenje ter delo.

Dr. Herman Berčič