Jasno je, kdo je gospodar dirke

Toura resda še ni konec, pred nami je še en teden, vendar se zdi, da nihče več nima realnih možnosti, da nadoknadi tako velik zaostanek za Pogačarjem. Zanimiva bo še kakšna etapa s ciljem na klanec, ko bodo morali vsi iti na vso moč, odprt pa je predvsem boj za preostali mesti na odru za zmagovalce. In tudi to gre na roko Tadeju. Jonas Vingegaard, Richard Carapaz in Rigoberto Uran morajo vseskozi pokrivati drug drugega, tako da v nobenem trenutku vsa odgovornost ne pade nanj. To smo videli že na Mont Ventouxu, ko sta Uran in Carapaz pomagala Pogačarju pri lovu za Vingegaardom.

Sicer pa je bil napačen vtis, da je Pogačar na Ventouxu pokazal znak ranljivosti. Mislim, da ni spustil, ker ne bi mogel slediti Dancu, nadaljeval je v svojem tempu, ker je vedel, da je pred njim še spust tar da ima zajetno prednost. Pametno se vozi tako on kot njegova ekipa. Tokrat je v zaključku ostal brez nje, vendar je bilo to pričakovano. To je bil namen Ineosa pri narekovanju ostrega tempa, iz katerega spet ni potegnil ničesar. Pričakoval sem, da bo napad hujši. Carapaz je bil na svoji delovni višini, na najvišjem prelazu dirke, ki bi mu moral najbolj ustrezati, vendar ni pokazal nič posebnega.

Kakor koli tekmeci igrajo poker, ima Tadej najboljše karte, saj še vedno odloča to, kdo je najmočnejši kolesar. In ko se on postavi v ospredje, se vidi, kdo je gospodar dirke.

Zanj bi lahko bilo nevarno le to, kar se dogaja sredi etape in ne na sklepnih vzponih, na katerih je suveren. Ob rumeno majico bi ga lahko spravil kvečjemu napad presenečenja 100 km pred ciljem ali pa to, da bi ga zapustila sreča. Pogačar se v zadnjem tednu samo ne sme zaplesti v kakšen hujši padec, vse drugo ima pod nadzorom.