o vroči liniji pri evropski komisiji oziroma njenem generalnem direktoratu za konkurenčnost

Jure Stojan partner in direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve

Ste iz gospodarstva in kršite zakone? Izkrivljate konkurenco, kršite pravila igre, iščete neupravičeno prednost na račun potrošnikov? In zdaj, vas je kaj strah, da vam bodo prišli na sled? Naj vas ne skrbi več! Priznajte napake in oproščeno vam bo. Življenje bo spet lažje. Pokličite, splača se. Izurjeni strokovnjaki vas čakajo na telefonskih številkah +32 2 2984190 ali +32 2 2984191, vsak delavnik v živo med deveto zjutraj in peto popoldne. Zares vroča linija – en sam klic, ki uresniči najbolj skrite sanje, nekaj trenutkov intimnih besed, ki prinesejo veliko olajšanje. Kako veliko? Minuli teden je bilo vredno 727 milijonov evrov.

Omenjeni telefonski številki namreč vodita v Bruselj, k evropski komisiji oziroma njenemu generalnemu direktoratu za konkurenčnost. Ta je minuli teden končal preiskavo ravnanja avtomobilskega kartela, ki so ga razkrili prav zaradi tovrstnega priznanja iz leta 2016. Številko so takrat zavrteli v vodstvu koncerna Daimler, proizvajalca mercedesov. Zato ga je komisija minuli teden oprostila plačila omenjenih 727 milijonov kazni. Sozarotnik Volkswagen (zaradi treh od svojih številnih znamk – Volkswagna, Audija in Porscheja) bo moral poravnati dobra 502 milijona evrov kazni, BMW pa slabih 373 milijonov evrov. Veliko, a še zmeraj tako malo, da se ne bo poznalo pri poslovnih izidih. Zlasti pa je to manj, kot sta avtomobilska koncerna v minulih letih dala na stran za pravne stroške tega primera.

Kljub temu gre za prelomnico v boju proti izkrivljanju konkurence. Doslej so tržni regulatorji kartele preganjali, ker so škodovali cenam na trgu – potrošniki so zaradi kartelov plačevali preveč, njihovi dobavitelji pa prejemali premalo. V obeh primerih to vodi do nezakonitih dobičkov članov kartela. Čeprav je tudi tokratna združba nameravala višati svoj dobiček, pa glavnina škode ni nastala zato, ker bi potrošniki morali plačati preveč. Zares, pri končni ceni avtomobilov se dogovor zarotnikov ni poznal. Se je pa poznal pri njihovi večji škodljivosti za okolje.

Kot je rekla podpredsednica komisije, danska komisarka za varstvo konkurence Margrethe Vestager: »Imeli so tehnologijo, da bi zmanjšali škodljive izpuste prek zakonite meje, ki so jo zahtevali evropski okoljski standardi. Vendar so se izognili tekmovanju.« Kaj so naredili? Dogovorili so se, da v avtomobile ne bodo vgrajevali dovolj velikih rezervoarjev za tekočino AdBlue, s katero se čistijo izpuhi dizelskih motorjev. Zaradi tega so morali vozniki to sredstvo pogosteje točiti (oziroma se pogosteje ustavljati na servisih). Gre za tehnologijo, ki je sama po sebi metaforična. AdBlue je namreč marketinško ime za prečiščeno oziroma sintetično sečno kislino (ine pore v motorju bi naravna sečnina zamašila, zato strokovnjaki odsvetujejo, da bi se ljudje v svoje avtomobile polulali).

Vsak skrivni dogovor med konkurenti je nezakonit. Tudi če se samo dogovorijo, da se bodo vsi držali zakonskih minimumov. To je torej poanta evropske komisije, zaradi katere je postopek proti nemškim avtomobilistom vodila v bistveno bolj omejenem obsegu, kot bi lahko – samo da bi ustvarila čim bolj jasen precedenčni primer. Kot je namreč razkril nemški tednik Spiegel, je kartel nemških avtomobilistov deloval bistveno dlje, kot mu očita evropska komisija, pa tudi na bistveno več področjih kot zgolj pri količini sintetičnega seča v prestižnih avtih. Že tam nekje ob prelomu tisočletja so nemški avtomobilisti opustili tržno tekmovanje in začeli sklepati sporazume pod mizo. Vsaj od leta 2004 so denimo skupaj pritiskali na proizvajalce jekla za nižje cene. Nemški varuh konkurence Bundeskartellamt jim je zato leta 2019 prisodil skupaj za 100 milijonov evrov kazni.

Druga poanta evropske komisije je povezana z vprašanjem, na koga naj se obrnejo skesani evropski monopolisti in člani kartelov. V tem konkretnem primeru – na Bruselj in ne Bonn, kjer ima sedež Bundeskartellamt. Kar dva od treh zarotnikov sta namreč že leta 2016 zaslutila, da je kartel na robu razkritja in da se splača znižati kazen s samopriznanjem. Prvi je to poleti 2016 opazil Volkswagen – kako da ne, če je Bundeskartellamt na sedežu koncerna opravil preiskave (sicer zaradi drugih sumov kršenja tržne zakonodaje).

Le da je porabil dva tedna, da je nato nemškim regulatorjem poslal obrazec. Daimler pa je samoprijavo raje posredoval evropski komisiji, kot kaže, nekaj dni pred Volkswagnom. Zato je Bruselj Daimlerju opustil kazen, Volkswagnu pa priznal »le« 45-odstotni popust. BMW je, kot kaže, preveč verjel v »čast med lopovi« in je sodelovanje v kartelu najprej celo zanikal, čeprav so na koncu vsi trije krivdo priznali (kar po bruseljskem ceniku prinese še dodatnih 10 odstotkov popusta na kazen). Zdi se mi, da bo bruseljski vroči telefon odslej še bolj zaželen.

Pri končni ceni avtomobilov se dogovor zarotnikov ni poznal. Se je pa poznal pri njihovi večji škodljivosti za okolje.