Prihodnost, odvisna od ocen in ne znanja
Včasih je bilo v razredih le nekaj otrok, ki so imeli same petice, zdaj je vsaka ocena, ki je manj kot štiri, poraz. Ko učitelji v začetku šolskega leta razlagajo, da pač vsi otroci ne bodo zdravniki in pravniki ter da ocena tri pravzaprav pomeni, da je učenec dobro opravil nalogo, gre za pesek v oči. Konec osnovne šole za vstop v srednjo šolo ni pomembno znanje, ampak število točk, zbranih z ocenami.
Da je sistem krivičen, ravnatelji opozarjajo že leta, dokaze je dala epidemija. Visoke ocene, ki so bile že pred epidemijo velika težava, so zdaj še višje. Na šolah z omejitvijo vpisa so tako zahtevali več kot odličnost. Najvišja omejitev je bila tradicionalno na Gimnaziji Bežigrad. Njihovi bodoči dijaki so morali imeti v zadnjem triletju povprečje ocen vsaj 4,91, da so se lahko vpisali. Med skupno 35 ocenami so lahko imeli v prvem krogu največ dve, v drugem največ tri štirice. Norost. Sploh če vemo, da štejejo vse ocene. Lahko si čudežni otrok pri fiziki, pa ti nič ne pomaga, če imaš dve levi nogi in oceno tri pri športu. Ob tem pa vemo, da niti učitelji na isti šoli ne ocenjujejo enako. Za isto znanje bi na eni šoli dobil pet, na drugi mogoče tri. Ali s tem sporočamo učencem, da je pomembno znanje?
Ministrstvo pojasnjuje, da so možnosti tudi na drugih šolah in lahko greš kam drugam. Letos je bilo vpisnih mest 4000 več, kot je bilo kandidatov. Maja so imeli prostor še na gimnazijah v Rogaški Slatini, Rušah, Črnomlju, Kočevju, Litiji, Ivančni Gorici, Ajdovščini, Trbovljah, na Jesenicah. Pričakovati, da se bo nekdo preselil na drug konec Slovenije ali se tja vozil, ker povprečje 4,8 ni bilo dovolj, je utopija. Sploh če ve, da je njegov sošolec z nižjim uspehom prišel na gimnazijo v domačem kraju, a je imel srečo, ker tam ni bilo omejitve vpisa. Otroke učimo preračunavanja. In to sploh ne velja le za bodoče gimnazijce. V drugem krogu so denimo za bolničarja v Ljubljani morali imeti povprečje 4,3, v Celju pa 3,1, kar je manj kot za frizerja v Sevnici, kjer so potrebovali povprečje štiri!
Podatek, da se kar dvesto otrok letos ni uvrstilo na nobeno srednjo šolo, zbuja skrb. Na ministrstvu razlagajo, da so številni vztrajali pri šolah, za katere so jim svetovalne delavke pojasnile, da nimajo dovolj točk, a so upali, da bo šlo. Nekateri niso dosegli niti povprečja štiri, pa so hoteli na gimnazijo. Ampak še enkrat – ali je štiri slaba ocena? Bi bil tak otrok na gimnaziji zagotovo neuspešen? In po drugi strani – bodo ultraodličnjaki vsi uspešni? Katastrofe se zgodijo že oktobra ob prvih testih. Čeprav je jasno, da otrok ne zmore, so običajno starši tisti, ki ga prepričujejo, naj vendarle vztraja. Če je imel same petice v osnovni šoli, bo pa ja tudi srednjo zlahka opravil. Nihče se oktobra ne bo spomnil, da je polovico petic dobil s plakati, ki jih mogoče niti ni sam izdelal. Ker se je mama zavedala, da šteje le ocena.
V epidemičnem letu je bilo izsiljevanje za visoke ocene precej lažje. Argument, da so se otroci zelo trudili, je morda resničen, a včasih trud ni dovolj. Verjetno se bodo na olimpijskih igrah vsi športniki trudili, ampak zmagovalec bo le en. Šteti bi moralo znanje in ne »le« ocene, ki bodo verjetno prihodnje leto prav taka težava kot letos. Ob tem pa se bo treba spopasti tudi z apatijo učencev, ki jim je bilo vseeno za srednjo šolo, saj bo, kot so razlagali, tako ali tako zaprta. To je še veliko večja težava kot visoke ocene.
Lahko si čudežni otrok pri fiziki, pa ti nič ne pomaga, če imaš dve levi nogi in oceno tri pri športu.