O deklici, ki v gozdu sreča volka
Roman Irene Svetek je več kot kriminalka, ima pa tudi feministični podton
Rdeča kapica, roman Irene Svetek, je več kot kriminalka, ima pa tudi feministični podton.
Roman Irene Svetek Rdeča kapica je pravi bralski užitek in verjetno tudi vzrok za praznovanje. V njem pisateljica ponovno izumlja mit o Rdeči kapici, preobrača tradicijo kriminalnih zgodb in jo na novo potrjuje.
Rdeča kapica, prvi roman v seriji psiholoških kriminalk, v katerih bomo spremljali umore, ki jih razrešuje državni tožilec Mio Aurelli, vsebuje vse, kar pričakujemo od dobrega romana – skozi igro in, recimo, načelo preobražanja podati tudi kritiko družbenega stanja, vse to pa izpopolnjeno z estetsko komponento.
Rdeča kapica si za izhodišče jemlje kriminalno dejanje, torej umor trinajstletne deklice Maje Ogrin, katere truplo najdejo razmesarjeno in zlorabljeno v parku Kodeljevo. Deklica je bila gola, oblečena le v rdeč plašček, kar odpre različne interpretativne možnosti. Pravljični narativni moment, ki raziskuje spolno zorenje, otroško fascinacijo s seksualnostjo pa tudi vznemirjenje in opozarjanje na nevarnost, kaj se bo zgodilo, narekuje strukturo romana, ki se medbesedilno navezuje na eno izmed klasičnih evropskih pravljic, Rdečo kapico. Pisateljica jo je očitno interpretirala s psihološkega stališča in ji dodala kar nekaj žanrskih elementov. K temu je bistveno prispevalo tudi urbano okolje Ljubljane, ki je prizorišče zločina; atmosferskost romana, zaznamovana s snegom, ljubljansko meglo in turobno melanholijo, je vsekakor pomembna komponenta, ki romanu, ne nazadnje pa tudi liku Mia Aurellija, ki v resnici ni detektiv, pač pa državni tožilec (že to je subverzija sama na sebi), doda kanček skrivnostnosti. Pisateljica, sicer tudi uveljavljena scenaristka televizijskih serij, med drugim priljubljene Ena žlahtna štorija, Mame in Več po oglasih, je v enem izmed pogovorov pojasnila, da se je kar nekaj let pripravljala na pisanje kriminalke. Očitno je, da je vešča obrtnega pisanja in da se znotraj žanrskega kalupa kriminalnega romana zelo dobro znajde, predvsem pa ga je subvertirala na precej originalen način in mu dodala kanček, recimo temu, slovenske posebnosti.
Zgodba v zgodbi
Zgodba se začne pri koncu: Mio Aurelli, ki usmerja kriminalistično preiskavo in ima tudi sopotnika, najprej preiskovalnega sodnika Matjaža Sinčiča, ki pa ne odigra tradicionalne vloge posrednika med detektivom in bralcem (kasneje se mu pridruži Aleš Vidmar, vodja oddelka za krvne in seksualne delikte kriminalističnega urada), se znajde v majhnem mestu na jugu Srbije, kjer je bila pred leti kruto umorjena mlada ženska. Sin, ki je bil priča materinemu umoru, je bil pri štirih letih posvojen in odpeljan v Slovenijo. Dobimo zgodbo v zgodbi, in Aurellijeva naloga ni samo odkriti morilca, pač pa najprej ugotoviti, kako sta zgodbeni liniji povezani. Ko v drugi polovici romana od pravoslavnega popa prejme dnevnik, ki mu ga je izročil zdaj že odrasli sin umorjene ženske, se zgodba, ki je prej doživela kar nekaj meandrskih odlivov, začne sestavljati. Aurelli ima nekaj potez klasičnega detektiva, vendar se od njega tudi razlikuje. Čeprav je zasvojen z igrami na srečo in preboleva propadlo zakonsko zvezo, je obdarjen z intuicijo in zmožen logičnega mišljenja; drobce zgodbe sestavlja v večjo celoto, pri čemer je jasno, da pisateljica drži zgodbo v suspenzu zelo dolgo oziroma tako dolgo, kot je le mogoče.
Rdeča kapica je seveda zgodba o razkritju, osredotoča se na razrešitev zločina, predvsem pa v ospredje postavlja njegove potencialne povzročitelje. Analitično pripoved, ki izjemno hitro menja kadre in pripovedne perspektive, da imamo mestoma občutek, kot da so junaki očesa filmske kamere, ki lucidno rezimirajo nastalo situacijo, zasenči psihološka oznaka ne samo zločinca, ki do zadnjega hipa ostane zakrinkan, pač pa praktično vseh likov. V Rdeči kapici naletimo na mnoštvo stranskih likov, tako da je jasno, da si pisateljica gradi široko mrežo literarnih oseb, ki jih bo verjetno lahko uporabila tudi v nadaljevanju, predvsem pa je občudovanja vredno, kako neki lik skicira, ga funkcionalno umesti v zgodbo ter ga potem pusti v zamolku – do naslednjega prizora ali romana. Zgodba se na ta način, in predvsem zaradi večperspektivičnosti, plasti, nalaga, kot bi šlo za družbeno fresko, ki pa jo potem začne tudi razgrinjati, lupiti. Sočasno zgodba teče v dveh časovnih linijah, v preteklosti in sedanjosti, ki se v neki točki lepo stakneta. Če hočemo, seveda v sedanjosti lahko razbiramo krhka znamenja in odmeve iz preteklosti, ki proti koncu romana postanejo glasnejši in logični, predvsem pa vsebujejo tudi iracionalni moment ali moment nezavednega; v Rdečo kapico Irene Svetek se namreč v nekem hipu presenetljivo priplazi verz Daneta Zajca, »za vse boš plačal«, ki pripoveduje, da vsi nosimo preteklost s seboj in da usodi ni mogoče ubežati.
Z mnoštvom stranskih likov in osrednjim likom državnega tožilca, ki nikakor ni vseveden, je pa vseeno trdoživ in občasno tudi zaščitniški (najprej do žensk), predvsem pa zaradi svojega čudaštva, erotizma, ambivalentnosti in tudi krute preteklosti, ki ga je po svoje zaznamovala, spominja na like iz noir filmov iz štiridesetih in petdesetih let (prejšnjega stoletja), tvega določeno napaberkovanost, fragmentarnost. Toda ravno struktura – razrešitve uganke – ki je žanrske narave, in predvsem pisateljičina temeljita raziskava, od preučitve psihiatričnih diagnoz, recimo, kakšne so posledice zlorab, kakšno je obnašanje odraslih ljudi, ki so žrtve in trpijo za posttravmatskimi sindromi, ki zahtevajo tudi eksaktnost, roman ohranja trdno strukturo. Še več – psihološki potreti vseh likov so dodelani, in občutek je, seveda tudi zaradi kratkih, ekonomičnih povedi, da v njem nič ni odveč. Ohranjena je torej osnovna linija kriminalke – kriminalno dejanje ob koncu je rešeno, kriminal pa ostaja; pisateljica tudi ne obračunava s storilci, pač pa jih prepusti njihovi vesti. Tako imamo ob koncu romana namesto ponovno vzpostavljenega miru opraviti z univerzalistično poanto oziroma rdečo nitjo romana. Pisateljica je po lastnih besedah »v ospredje postavila daljnosežne posledice vzgojnega zanemarjanja in zlorab otrok, kajti s tem se v družbi srečujemo vsak dan«.
»Z leti sem se šele počasi začela zavedati, kako pomembna je vloga, ki jo imamo kot starši pri oblikovanju mladega človeškega bitja. Strašljivo se mi namreč zdi, ko dojameš, kakšna odgovornost je položena v roke vsake osebe, ki ima otroka. Gre za družbo, ki je zaradi posledic zgrešene vzgoje ali pomanjkanja polna psihično pohabljenih posameznikov, kar je izjemno tragično,« je pojasnila v intervjuju za Metropolitan ( junij 2021). Tovrstna družbeno-socialna poanta romana, ki je tudi njegova dodana vrednost in zaradi katere Rdeča kapica presega okvire klasične kriminalke oziroma lahko govorimo o kriminalki z literarnimi ambicijami, si za predlogo jemlje pravljični motiv, ki pa ga avtorica psihoanalitično razloži: zgodba govori o trinajst, štirinajst let starem dekletu, ki gre zvečer sama domov in v gozdu sreča volka. Ta jo napade, kar pomeni izgubo nedolžnosti, torej devištva. Šlo naj bi torej za iniciacijo mladega dekleta v odraslost, v ženstvenost, v spolno dobo. Pisateljica zgodbo o Rdeči kapici – ta je seveda tipična svarilna zgodba, ki vsebuje značilen vzorec prepovedi-kršitve prepovedi – postavi na realna tla: v resnici gre za posilstvo, in ker imamo opraviti s kriminalko, tudi za umor. Volk posili in tudi umori dekle sredi parka in večino romana se ukvarjamo s tem, kdo je volk, toda tudi s tem, kaj je bil vzrok za posilstvo in umor.
Feministična barva
V romanu Rdeča kapica se torej srečujemo z različnimi determinizmi, psihološkimi ozadji, celo obredjem, in ker je vse to aplicirano na mladoletne osebe, je potrebna pretanjena obravnava. Pisateljica tu najprej izriše portrete mater oziroma različnih tipov žensk: od punčk do starejših žensk (babic), kar romanu daje tudi feministično barvo. Ne glede na to, ali je govor o feminističnih profilih ali o pasivkah, je ves čas jasno, zakaj junakinje ravnajo, kot ravnajo. Pisateljica jim tu in tam pomaga priti do lastnega glasu, vendar tega nikoli ne občutimo kot moralko. Zanimivo je na primer, kako zgradi lik umorjene deklice. Na začetku jo vidimo kot truplo, proti koncu pa – s pomočjo telefonskega posnetka – upove svojo zgodbo. To seveda ne bi bilo mogoče, če pisateljica ne bi preučila sveta mladostnikov. Tega ne opiše pokroviteljsko, pač pa je Maja opisana kot inteligentno dekle, ki zaradi razmer doma nima takšnih možnosti kot njena prijateljica Lea, o kateri Aurelli v nekem hipu pomisli, da je tragičen lik, morda celo bolj tragičen od Maje: »Otroci, ki imajo vse in hkrati nič.« Prizor, ko iz telefonskega posnetka izvemo, kaj se je zgodilo v noči zločina, je brutalen, na strukturni ravni pa lepo zaokroži menjavo perspektiv in hitrega, skoraj hlastajočega tempa, zaradi katerega roman deluje izrazito filmično.
Rdečo kapico seveda lahko beremo kot (samo) kriminalni roman, kot zgodbo o umoru v »temni noči«, toda hkrati se meša s kritiko življenja in tako v nas pušča globljo sled. Pasuse, ko pisateljica prek Aurellija razmišlja o medijih dandanašnji, ki postavljajo senzacionalizem pred raziskovanje in resnicoljubnost, seveda lahko preskočimo, ne moremo pa preskočiti pisateljičine iskrene skrbi za usodo odraščajočih deklet; da je tovrstno zgodbo naslonila na pravljični motiv o Rdeči kapici, je ključno. Skozi simbolna očala zgodba o Rdeči kapici izraža sublimna vedenja, ki se nanašajo na skrivnostne rituale seksualnosti. Mešanica strahu, radovednosti, odpora in privlačnosti, ki je tipična za otroške reakcije glede enigme seksualnosti, je izbrana evokativno. V romanu so zajete arhetipske podobe, vendar obdelane na sodoben (žanrski) način. To je lepo povzeto tudi v naslovu, ki je enostaven in hkrati kompleksen. Sploh če pomislimo, da je rdeča barva ženskosti, skrivnostnosti, ki vznemirja, opozarja, zadržuje, zahteva budnost. Vse to so namreč karakteristike romana Irene Svetek, ki bodo pritegnile vsakovrstnega bralca in mu povrnile vero v moč in magičnost sodobnega slovenskega leposlovja, ki je očitno v dobri kondiciji.
Roman bo pritegnil vsakovrstnega bralca in mu povrnil vero v moč in magičnost sodobnega slovenskega leposlovja, ki je očitno v dobri kondiciji.