ALENKA PUHAR

o primerjavi podobe, ki jo imajo o Sloveniji tujci, s tisto, ki prevladuje doma

Odkar je prejšnja vlada razpadla in odstopila, se vali skozi ljudstvo te dežele prepričanje, da se bliža konec sveta. Zakaj?

Prišlo je brez celofana in rdeče mašnice, kot veliko presenečenje. In pomeni imenitno darilo za trideseto obletnico države. (No, bi pomenilo, ko bi ga opazili …) Sredi junija je Institute for Economics and Peace (Inštitut za ekonomijo in mir) izdal svoje redno letno poročilo, že petnajsto po vrsti, in spet potrdil: Slovenija spada med najmirnejše države na svetu. Res?! Res. A je tudi res, da je do tega paketa treba korakati skozi dolino miru mimo mnogo črnosrajčnikov.

Inštitut za ekonomijo in mir, ki deluje v Avstraliji, sistematično zbira podatke, ki se nanašajo na mir in varnost, na vsej zemeljski obli, to je v 163 državah. Informacije konceptualno deli na tri področja – stopnjo militarizacije, konfliktnost v odnosu s sosedi ter na osebno in družbeno varnost. Za relevantne prepoznava 25 indikatorjev, ki večinoma spadajo med čvrsta dejstva, so izrazljivi v številkah in torej sodijo v svet stvarnega, opredeljivega, od osebnih pristranosti neodvisnega. Gre za vojaške podatke o financiranju, orožju, vojakih, o njihovi vpletenosti v oborožene konflikte, umiranju, povzročanju smrti. Potem gre za (ne) problematičnost in urejenost odnosov s sosednjimi državami. Nazadnje za tisto, kar doživljamo v vsakdanjem življenju – za število nasilnih dejanj, nasilnih smrti, od umorov do ropov in domačega maltretiranja ter seveda za teroristične napade in njihove žrtve, ugrabitve in končno še za politično stabilnost. V tem segmentu se stvarnim podatkom, to je faktom, pridruži tudi mnenjska, doživljajska komponenta, saj se številkam o represivnih prvinah države priklopi poglede na to, koliko se ljudje bojijo policije, ali se počutijo bolj varne kot nekoč in podobno. Vse to skupaj se ovrednoti, rangira in razporedi v Global peace index. K besedi mir spadajo še sorodni izrazi: umirjen, miroljuben, urejen, varen, stabilen.

Odkar na tistem daljnem inštitutu pregledujejo to drobovje, je v glavnem na vrhu Islandija (k temu veliko prispeva dejstvo, da nima vojske), zelo visoko so redno Skandinavci, Švicarji – no, Slovenija pa je redno v njihovi družbi. Se pravi, Slovenija se konstantno uvršča v vodilni ducat mirnih držav. Letos se vrh tega indeksa bere takole: Islandija, Nova Zelandija, Danska, Portugalska, Slovenija, Avstrija, Švica, Irska, Češka, Kanada …

Ob pogledu na lestvico bi človek rekel: Tole se sliši kot strokovna podpora Charneyju in propaganda za njegovo Slovenologijo! Za nepoznavalce: Ameriški avtor Noah Charney, živeč v Sloveniji, je prepričan, da se je naselil v najbolj očarljivi deželi pod soncem, yes, ki je poleg tega še mirna, varna, urejena, in kjer je, yes, kvaliteta življenja osupljiva … No, spominja tudi na neke stare, predpartizanske oznake slovenskega narodnega značaja: slovenska literatura je pretežno lirična, ker je liričen in melanholičen slovenski značaj, nič bojevitega ni v njem, pesmi so elegične, mehke in blage kot njihova pokrajina, nikjer nič epskega, ah, ta prehlajeni predmet zgodovine! (In rožice v kišticah.)

Podoba, ki se izriše s pomočjo tega inštituta iz daljne Avstralije – ki pa ima sodelavce iz vsega sveta in se opira na mednarodno zbrane in preverjene podatke –, je tako rekoč neverjetna, če jo primerjamo s podobo, ki prevladuje v domačih krajih, zlasti v zadnjem letu. Odkar je prejšnja vlada razpadla in odstopila, se vali skozi ljudstvo te dežele prepričanje, da se bliža konec sveta. Zakaj? Zato ker je vodenje države prevzela vlada Janeza Janše, ki je baje po svojem bistvu avtokratska, militantna, nedemokratična, diktatorska, skoraj fašistična, s tem pa pogubna, sramotna, kar nagnusna. Imamo torej opraviti s prav absurdno divergentnimi opažanji in ocenami. Namreč, če je kaj izrazito značilno za fašizem, je to agresiven, militanten naboj vsega dogajanja, je to diametralno nasprotje mirnega, miroljubnega, urejenega, spravljivega. Kako je mogoče, da neki stvarni, matematično izraženi podatki kažejo pravo nasprotje tega, kar trdi komentariat, se pravi ustvarjalci javnega mnenja?

Očitni razcep med tem, kar s pomočjo stvarnih podatkov ugotavlja mednarodni inštitut, in tem, kar trdijo številni domači opazovalci, je toliko bolj šokanten ob ugotovitvi, da je Slovenija v preteklem letu izrazito napredovala! Vse zadnje desetletje in pol (če upoštevamo še druge podobne raziskave, pa ves čas samostojnosti) je bila neproblematična, nekonfliktna, neagresivna država, v zadnjem letu pa je celo izrazito napredovala in dosegla uvrstitev na peto mesto! Prav v času nastopa »koalicije sovraštva« in janšizma kot sinonima fašizma, res, prav zdaj je preskočila na tem indeksu kar pet mest in pristala tako visoko, kot ni bila še nikdar prej! Kaj je torej s tem, tako rekoč bipolarno motenim ljudstvom?! Od kod ta zblojenost, kot se je pred kratkim zgrozil Aleš Berger, mojster jezika? Ali smo jedli nore gobe? Kako smo se zapletli v ta paradoks? Kdo bo jasno povedal, kako daleč v črni labirint terorja smo prišli – ali smo še v weimarski dobi ali že v etabliranem fašizmu? Mogoče celo v njegovem zadnjem stadiju, ki kaže sindrom ranjene zveri? Ali pa celo že mimo tega, v fazi spodletele države kot kakšen Kongo? In kdo nas bo prijel za roko in iz brezupne teme popeljal v svetlobo?!

Tole pisanje je tudi darilo – brez lepega papirja in mašnice, kar v časopis zavito – tistim bralcem, ki jih silno moti, da se baje zame življenje »ustavi pri letu 1990«, ah, da me zanima samo preteklost, joj, medtem ko o sedanjosti ne znam nič povedati, in ko je vendar jasno, da vrli ljudje zrejo v prihodnost, pogled nazaj pa vzvišeno zavračajo … S skromnim darilom se zahvaljujem za pozornost in lepo pozdravljam.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.