Zakon o nalezljivih boleznih ustavil veto
Državni svet vrnil žogico poslancem V Pravni mreži za varstvo demokracije upajo na celovito ureditev nerešenih vprašanj
Vsi, ki so pričakovali, da se bodo nova vedenja in spoznanja, ki smo jih pridobili med epidemijo, izrazila tudi v spremembah in dopolnitvah zakona o nalezljivih boleznih, so bili razočarani, ko so prebrali predlog. V njem se delno spreminja le pet členov od skupaj 62, pri čemer se jih največ nanaša na 39. člen, za dele katerega je ustavno sodišče ugotovilo neustavnosti, ki jih je treba odpraviti do 3. avgusta. Odškodnina po cepljenju proti covidu-19 – tako kot marsikaj drugega – še vedno ni določena. Včerajšnji veto na zakon so zato številni podprli.
Novelo zakona o nalezljivih boleznih je državni zbor sprejel 7. julija letos s 44 glasovi za in 42 proti. Svetniki so se ji zdaj zoperstavili, zato bodo o njej spet odločali v državnem zboru, pri čemer bodo morali zbrati 46 glasov podpore. Uspeh je malo verjeten, zato bo zakon najverjetneje romal v nov postopek sprejemanja.
V pravni mreži za varstvo demokracije so že pred sprejetjem novele poudarili, da je bil zakon sprejet brez javne razprave, na obravnavo predloga na odbor za zdravstvo ni bila povabljena nobena organizacija s področja človekovih pravic, zakon ne predstavlja dovolj določne zakonske podlage pred arbitrarnim poseganjem izvršilne oblasti v človekove pravice in ne zagotavlja strokovno neodvisne presoje. Prav tako ne predvideva mehanizmov za neodvisnost Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) od vsakokratne politične oblasti, premalo pozornosti namenja načelu sorazmernosti posegov v človekove pravice, saj ne zagotavlja postopnosti posegov v človekove pravice, sporna pa je tudi možnost popolne prepovedi shodov, kar posega v svobodo izražanja in onemogoča javno kritiko, so našteli. V vednost navedimo, da bi, če bi vlada na podlagi stroke (NIJZ) ocenila, da določeni ukrepi ne zadoščajo, z odloki lahko omejila oziroma prepovedala tudi gibanje v določeni razdalji od prebivališča posameznika.
Pomanjkljivosti
Pravnica Anuška Podvršič iz Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij je dejala, da se zakon veliko ukvarja z omejitvami človekovih pravic, ki se v epidemiji covid-19 niso izkazale kot relevanten vir okužb, na primer druženja v zunanjih prostorih, ne predvideva pa nekaterih omejitev, ki bi lahko bile učinkovite pri zaustavitvi epidemije, kot je na primer omejitev dejavnosti, kjer ni stika s potrošniki – predlog zakona ne obravnava proizvodne dejavnosti, industrije in drugih dejavnosti, v katerih ni stika s potrošniki, in so brez dvoma eden od virov širjenja.
Odškodninska praznina
Zakon po njenem mnenju prav tako ne obravnava perečega problema epidemije, to je pomanjkanje ustrezne pravne podlage za obvezno testiranje prebivalstva. »Zdaj veljavni zakon taksativno našteva, katerim posameznikom lahko določimo obvezne preglede, vladi pa ne daje podlage za sprejetje ukrepa obveznega testiranja za zaposlene v trgovini, gostinstvu, prevoznike in tako dalje.«
Marsikdo je pričakoval, da bo novela zakona uredila tudi odškodninsko odgovornost države po cepljenju proti covidu-19. V zvezi s tem je Bojana Beović, vodja posvetovalne skupine za cepljenje na NIJZ, za Delo že dejala, da gre pri tem cepljenju za javni interes in bi morali izplačilo odškodnine urediti z zakonom, da pa na tem področju očitno zeva praznina. Po njenem mnenju naj bi že prenovljeni zakon to uredil, pa ni. V zakonu je še vedno predvideno, da odškodnina za zaplete pripada le v primeru obveznih cepljenj, kar pa cepljenje proti covidu-19 ni.
V Pravni mreži so opozorili, da zakonodajalec novele ne bo mogel sprejeti v naloženem dvomesečnem roku: »Ker pa je zakon z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin zelo pomemben, ocenjujemo, da minimalno zamujen rok predstavlja sprejemljivo odstopanje od zahteve ustavnega sodišča.«