Izdali so ljudi in izrabili njihovo trpljenje
Politične elite so si prisvojile novo državo, jo pokradle in porinile v nov krog vojne
Med 9. in 15. januarjem 2011 je na tisoče volivcev v Džubi od zgodnjih jutranjih ur v dolgih vrstah in skoraj v ekstazi čakalo, da bodo glasovali za vzpostavitev nove države – Južnega Sudana. Po dolgih letih državljanske vojne in diktature Kartuma ter mirovnem sporazumu iz leta 2005, ki je predvidel razdelitev Sudana, so prebivalci Južnega Sudana s plebiscitarno večino podprli ustanovitev lastne države. Sedem mesecev pozneje (9. julija 2011) so – med govorjenjem o izpolnjenih sanjah – v Džubi razglasili neodvisnost. A sledila je dolga, še vedno nedokončana mora.
V mesecih, ko se je Južni Sudan osamosvajal, je bilo v Džubi – in v mednarodni skupnosti – čutiti precejšnjo samozavest. Tik pred začetkom arabske pomladi, ki je dodobra zamajala razmere v (širši) regiji in v naslednjih letih z vojnami v Siriji, Libiji in Jemnu vplivala tudi na geostrateška razmerja, ustanavljanje nove države na afriški celini ni imelo (pre)veliko nasprotnikov.
A že tedaj se med poročanjem iz Južnega Sudana ni bilo mogoče izogniti slabim napovedim. Predvsem v komunikaciji z arogantnimi, agresivnimi lokalnimi politiki in (samooklicanimi) generali.
Pomirili so se, vsaj navidezno, celo odnosi med politično-vojaškimi elitami v Džubi (SPLM/A) in oblastmi v Kartumu pod vodstvom vojnega zločinca Omarja al Baširja, ki je v letih pred osamosvojitvijo Južnega Sudana – med drugim – organiziral in vodil genocid v Darfurju ter brutalno etnično čiščenje domorodnega prebivalstva v Nubskih gorah, ki ležijo na meji med severnim in južnim Sudanom in so zato morda plačale najvišjo ceno razpada države.
Bašir je Južnemu Sudanu in svojemu dolgoletnemu sovražniku na bojiščih Salvi Kiiru, predsedniku juga, celo odobril odhod na samostojno pot. A Baširjeva računica – seveda pod patronatom Kitajske, tedaj dejanske upraviteljice Kartuma – je bila jasna: v Južnem Sudanu je bila večina sudanskih naftnih rezerv, velik del naftne infrastrukture, brez katere bi bila Džuba gospodarsko mrtva, pa na severu, kar je pomenilo, da bo jug kljub razglasitvi neodvisnosti še vedno odvisen od severa.
Nova država je padla, še preden je shodila
Ob osamosvajanju je imel krščansko-animistični Južni Sudan – tako kot v času državljanske vojne – podporo Združenih držav, Izraela in dela Evropske unije. V precej drugačnih geostrateških razmerjih – in razmerah – je to omogočalo sorazmerno mehek odhod na samostojno pot. Toda (geo)politika je delovala le teoretično, odtujeno od resničnosti v Južnem Sudanu, ki gospodarsko, politično, družbeno in institucionalno nikakor (še) ni bil pripravljen za neodvisnost. Dolgoletna vojna proti severu je pod sicer docela krvavo preprogo pometla strahovita lokalna medetnična nasprotja, ustanovitev samostojne države pa je politično-vojaškim elitam ponudila zgodovinsko priložnost za prilastitev (ne le) naftnega bogastva in oblikovanje pravkar rojene države, ki bi zaradi nepripravljenosti na samostojno življenje morala kar nekaj časa preživeti v inkubatorju, po lastni podobi. Ta je bila že od začetka zločinska, roparska in – celostno nasilna.
Manj kot dve leti po razglasitvi neodvisnosti je v Južnem Sudanu, ki se je ravno dobro izkopal iz neke druge, prav tako državljanske vojne, izbruhnil brutalen notranji spopad za prevlado med enotami predsednika Salve Kiira in dolgoletnega upornika Rieka Macharja – a to ni bil le spopad za oblast, bila je tudi strahotna vojna med vodilnima etničnima skupinama v najmlajši državi na svetu, Dinkami (Kiir) in Nueri (Machar). Na plan so privrela vsa stara sovraštva. Množični pokoli so, zopet, postali del vsakdanjika. Poldrugi milijon ljudi je moralo, ne prvič, zbežati v sosednjo Ugando. V dobrih treh letih spopadov, ki so se razširili tudi na desetletja mirna območja, je bilo ubitih več kot 400.000 ljudi. Naftni posli, os ekonomije, so zastali. V Južnem Sudanu je zavladala epidemija – lakote in revščine. Ta vlada še danes, na vso moč. Država je padla, še preden je … shodila.
Kiir in Machar (celo v vlogi večnega podpredsednika!), ki v resnici nikoli nista bila nič drugega kot klasična, krvoločna gospodarja vojne, sta (medsebojno, seveda) leta 2018 sklenila mirovni sporazum. S to potezo sta le utrdila svoj položaj. Spopadi so se sicer umirili, a ropanje države – še vedno brez vsaj približno delujočih institucij in vizije ter po političnem obratu v Kartumu spomladi 2019 tudi v povsem spremenjenih lokalnih, regionalnih in globalnih geopolitičnih okoliščinah – se je nadaljevalo s polno paro. Temu je ob strahotni korupciji, nepotizmu in nesposobnosti upravljanja/vodenja treba dodati še posledice podnebnih sprememb, ki Južni Sudan spreminjajo v eno izmed območij, ki kmalu ne bodo več primerna za človeško bivanje.
• Po razglasitvi neodvisnosti Južnega Sudana je sledila dolga mora.
• Jug je bil tudi po odcepitvi še vedno odvisen od severa.
• Epidemija lakote in revščine vlada še danes.