Bila sem zdravilec na Tibetu
Postala naj bi pianistka, a je pristala v farmaciji in zunanji trgovini
Irena Debeljak, farmacevtka z dolgoletno vodstveno kariero v zunanji trgovini, izhaja iz zelo zanimive družine, zaznamovane z glasbeniki in naravoslovci. Čez skoraj natanko leto dni bo dopolnila 80 let, od teh bo že 24 upokojenskih. A še kar prekipeva od energije in raznovrstnih dejavnosti. Ena od teh se mi je kar sama razkrila med pogovorom na njenem domu v ljubljanskih Murglah, namreč zelo lepo urejen japonski vrt. Ob tem pa je naša sogovornica še vedno aktivna na svojem strokovnem področju, kjer se v zadnjih letih ukvarja predvsem z zgodovino slovenske farmacije. Že dolga leta se zavzeto posveča tudi dobrodelnosti in pri tem, med drugim, izkorišča še svoje plesne sposobnosti. Blizu ji je tudi duhovnost, ki ji je, kot pravi, zelo razširila zorni kot. Njenih dejavnosti je veliko preveč, da bi jih lahko ujeli v en sam pogovor. A saj bo, kot napoveduje, napisala knjigo o svojem življenju.
Jasna Kontler - Salamon
Več kot dvajset let po upokojitvi ste še vedno vpeti v farmacevtsko stroko. S čim se ukvarjate zdaj?
Vključena sem v delo sekcije za zgodovino slovenske farmacije, za leto 2024 načrtujemo tudi mednarodni kongres na to temo. Predvsem pa sem srečna, da mi je končno uspelo v arhivu našega društva najti note aviza, ki ga je leta 1997 na mojo pobudo skladatelj Primož Ramovš napisal za Slovensko farmacevtsko društvo (SFD) in ga posvetil napredku slovenske farmacije. Ramovš je namreč od nekdaj obžaloval, da nisem študirala glasbe, zato je spremljal moje delo v farmaciji.
Zdaj je ta avizo uglasben in je posvečen 70. obletnici SFD in šestdesetletnici farmacevtskega študija na Slovenskem.
Ta študij je takrat v Sloveniji oral ledino, bila sem v drugem letniku, ko se je z dveh let razširil na štiri. Sicer ga mogoče ne bi mogla dokončati, saj bi za to morala na zagrebško univerzo, moja mama pa moji študijski izbiri ni bila naklonjena. Tako pa se je vse uredilo, v roku sem diplomirala, čeprav sem si vmes ustvarila družino in še kot študentka postala mama.
Ta študentski zakon se je v vašem primeru očitno obnesel.
Tri leta starejšega moža Janeza Debeljaka sem spoznala še kot otrok, saj je bil brat sošolca mojega brata, pri mojih šestnajstih sva postala par. On je študiral elektrotehniko, šibki tok, delal je na vodstvenih mestih v energetiki in se upokojil hkrati z menoj leta 1998. Imela sva lep zakon. Z možem sva tudi veliko potovala po svetu, dokler se pri njem niso začele kopičiti bolezni. Novembra lani je v paliativni bolnišnici umrl po okužbi s koronavirusom. Bil je sicer asimptomatski bolnik, sama mislim, da so k njegovi smrti prispevale ločenost od družine in bolnišnične razmere v času pandemije, s katerimi se ni mogel sprijazniti. Pred tem je bil približno eno leto v domu starejših občanov Ljubljana Vič - Rudnik, enota Kolezija, kjer se je lepo vživel in našel prijatelje, žal pa tam, ko se je okužil, ni mogel ostati.
Kdaj so farmacevtske multinacionalke, po vašem opažanju, začele dobivati sedanjo neizmerno moč in vpliv?
To je prišlo z izjemnim porastom potreb po zdravilih zaradi vedno daljše življenjske dobe ljudi in vedno bolj stresnega načina življenja. Razvoj zdravil in medicinskega materiala sicer zahteva ogromna sredstva, a zagotavlja tudi izjemne zaslužke. Do leta 2000 so farmacevtske družbe še nekako shajale druga z drugo, s tem tisočletjem pa se je začel neusmiljen boj za prevlado na svetovnem trgu.
A slovenska Krka še ni v tujih rokah. Kdo ima, po vašem mnenju, največ zaslug za to?
Gotovo direktor Jože Colarič, ki je očitno dovolj močna osebnost. Ob njem pa še drugi zaposleni, ki čutijo veliko pripadnost svoji družbi.
Se strinjate z mnenjem, da je pandemija koronavirusa, ki ji ni videti konca, pisana na kožo farmacevtskih gigantov, ki obvladujejo vse, tudi, denimo, Evropsko agencijo za zdravila (Ema). Reševali naj bi človeštvo, vendar predvsem kujejo neizmerne dobičke zase.
Težko presojam o tem, ali je kdo v tej pandemiji že od začetka videl velikanske dobičke, osebno pa menim, da to ni bila prvenstveno farmacevtska industrija. Glede Evropske agencije za zdravila pa pritrjujem mnenju kolegov, ki zelo dobro poznajo razmere v njej. Dejstvo je, da so v času pandemije popustili prej zelo strogi kriteriji te agencije, saj sicer ne bi imeli pravočasno na voljo cepiv. Glede uporabnosti in uspešnosti posameznih cepiv pa se v stroki, glede na izkušnje in pojav novih različic koronavirusa, mnenja zelo hitro spreminjajo. Dejstvo, da v zvezi z izbiro cepiv v Evropski uniji ni enotnega mnenja, temveč lahko posamezne članice ukrepajo po svoji presoji, verjetno vnaša zmedo, vse skupaj pa gotovo škodi cepljenju prebivalstva.
Sem. Jaz se prej, razen ko je šlo za otroške nalezljive bolezni in druga obvezna cepljenja, nikoli nisem cepila. Zato sem najprej hotela počakati tudi s tem cepljenjem. Ampak potem sem prišla do sklepa, da če si želimo spet živeti kot nekoč, torej svobodno, se moramo cepiti. Le tako lahko zaščitimo tudi druge ljudi. Nenehno testiranje nima smisla. Zagotovo pa bomo morali to cepljenje ponavljati, podobno kot ponavljamo cepljenje proti gripi.
Kakšno mnenje imate o domnevi, da je koronavirus nastal umetno?
Zelo si želim, da virus ni nastal umetno ali deloma umetno, saj bi se potem proti njemu veliko težje borili. Sicer pa ne želim širiti teh črnih variant, raje opozarjam na dejstvo, da je v naravi vselej, ko se je kakšna vrsta preveč razmnožila, nastala bolezen, ki jo je zredčila.
Ne vem, ali nas je preveč, gotovo pa smo postali moteči zaradi svoje okoljske neozaveščenosti. Sicer pa se je v farmaciji že dolgo napovedovalo, da človeštvu zaradi antibiotikov, ki so zredčili bakterije, ki so prej živele v ravnovesju z virusi, preti huda virusna okužba. Zdaj jo imamo.
Mislim, da bo čedalje več držav, ki ne bodo imele svoje farmacevtske industrije, temveč le zastopstva velikih farmacevtskih družb. V teh razmerah bo domači industriji čedalje težje preživeti. Multinacionalke pač svojo proizvodnjo selijo tja, kjer je zanje ceneje. To področje bolj zavzeto spremljam tudi zaradi svojih vnukov, ki že delajo ali bodo delali na tem področju.
Drži. Babica sem postala že pri 42 letih, saj sem tudi sama zelo zgodaj imela otroka. Teh svojih let, ko sem morala usklajevati kariero in skrb za družino, se spominjam s ponosom, saj mi je, vsaj sama mislim tako, to zelo dobro uspevalo. Lepe spomine imam tudi na čas, ko sva se z možem upokojila in sva se lahko posvetila vnukom. Najbolj pa sem ponosna na same vnuke, ker so vsi našli svoje mesto v današnjem zelo hitro razvijajočem se svetu. Imam tudi že strokovno naslednico, vnukinja namreč končuje študij farmacije, in kot mi je dejala, se je zanj odločila, ker je videla, kako vsestranske možnosti zaposlitve imajo farmacevti v današnji družbi. Sem tudi že dvakratna prababica.
Znano je, da se posvečate dobrodelnosti. Med drugim ste bili med prvimi članicami Kluba soroptimistk Ljubljana. Kaj vas je pritegnilo k soroptimistkam?
Med svojimi potovanji po svetu sem videla, da se tam zaposlene ženske rade vključujejo v društva in klube soroptimistk, ki temeljijo na druženju in dobrodelnosti v korist žensk in otrok. Zato sem se z veseljem pridružila našemu prvemu klubu, ki ga je ustanovila Nada Gšpan. V več kot četrt stoletja smo izpeljali veliko projektov. Z veseljem delam tudi za društvo Sila, ki je prvenstveno namenjeno ženam tujih diplomatov in drugih tujih predstavnikov v Sloveniji. Vesela sem, da sem dala pobudo za eno od številnih akcij Sile, da namreč ob tridesetletnici osamosvojitve Slovenije vse tuje države s predstavniki v Sloveniji posadijo drevo v Tivoliju, vsa ta drevesa pa bi imela tudi pokroviteljstvo naših šol, ki bi skrbele zanje.
Sicer pa moja dobrodelnost ni omejena na društveno delovanje. Če v sebi začutiš potrebo po pomoči drugim, boš vedno našel priložnost, da to uresničiš. Vsak večer se vprašam, kaj sem tega dne naredila dobrega.
Menda ste v dobrodelnost vključili tudi svojo ljubezen do plesa.
Res sem vedno rada plesala. Odkar pa sem povezana z Domom starejših občanov na Koleziji – tam so poleg mojega moža zadnji del življenja preživeli tudi moja mama in več drugih sorodnikov –, sem dala pobudo za plesne delavnice in tudi sodelujem pri njihovi izvedbi. Seveda oskrbovancev domov ne učimo plesati v klasičnem smislu, saj je večina gibalno oviranih, a s plesnimi gibi lahko precej izboljšajo svoje stanje.
Tisti, ki vas dobro poznajo, so povedali, da vas privlači tudi duhovnost. Je kakšen poseben razlog za to?
To se je začelo spontano in se krepilo ob srečanjih z nekaterimi ljudmi. Predvsem mi to daje boljše razumevanje sebe same in širši pogled na vse, kar se dogaja na tem našem planetu. Ni naključje, da sem vedno rada obiskovala Azijo, žal pa nikoli nisem obiskala Tibeta. Rečeno mi je namreč bilo, da sem bila v prejšnjem življenju moški zdravilec na Tibetu.
Kaj vam pomenita vaš japonski vrt, ki ga občudujem med pogovorom, in kaj vam pomeni želva, ki se nenehno smuka tu okrog vas?
Želvak Franci je z menoj že četrt stoletja. Dobila sem ga od soseda, ki ga je našel s predrtim oklepom, saj je bil očitno nekje privezan in je od tam ušel. Mislim, da ima pri meni zelo lepo življenje, sicer pa so želve fascinantne živali, na tem planetu so veliko dlje od ljudi in se lahko od njih veliko naučimo. Japonski vrt sem si že dolgo želela in ga zdaj končno imam. Le ribniku sem se odrekla, saj nočem privabljati komarjev.
Že na prvi pogled se zdi, da vas leta ne obremenjujejo. Drži?
Menda je tako. Lahko se zahvalim dobrim genom in tudi svojemu prizadevanju za zdravo življenje. A v zadnjem obdobju moževe bolezni je to tudi mene močno prizadelo in šele zdaj se znova pobiram. Kot pravi moto knjige, ki jo ravnokar prebiram, sta smisla življenja ljubezen in hvaležnost.
Zelo si želim, da koronavirus ni nastal umetno ali deloma umetno, saj bi se bilo potem proti njemu veliko težje boriti.
Vsak večer se vprašam, kaj sem tega dne naredila dobrega.