Recenzijski izvod

na Pepelnik (1979) spada v današnjo mlajšo generacijo. Je avtorica šestih zbirk, nanizanih med letoma 2007 in 2021. Zadnja je opremljena s pomenljivo mnogoplastnim naslovom Treš. Gre za v osnovah vsakdanjo, splošno sprejeto spregalno paralakso glagola treti. Četudi bi beseda bržkone lahko – z zvokovnokonotacijske perspektive – predstavljala podomačenko trasha. A o smetkah in sorodnih niansah v omenjenih pesmih pretirano ni govora. Vsaj ne neposredno. Namesto tega pesnica predvsem tre ne le mrke orehe, ampak tudi trde odnose in odmeve, ki jih mimogrede razdvaja in razkraja na posamezne prizvoke, zloge in glasove.

Treš razvija pesničino sproščeno in povečini igrivo poezijo, ki nastaja praviloma brez odmerjanja vejic, ponekod tudi v odsotnosti preostalih ločil

Aali razvidnih začetnic. V razslojeno ospredje prehajajo polivalentna prestopanja, pretanjene asociacije, nepredvidljivi pomenski in intonacijski podtoni. Ti nemalokdaj razklenejo in pretresavajo posamezne pojavnostne podmene, ki jih potem prepletajo, potvarjajo in spajajo povsem po svoje. Do izraza se vse izraziteje prevrtijo pomenljiva razhajanja med danostjo in pridobljenostjo, prvinskostjo in (post) modernostjo, realnostjo in izvirnostjo. Svojo nesporno pomenonosnost najdejo med raznoterimi raznobarvnimi in nezamenljivo zakrivljenimi prizori, predvsem med miniaturnimi mitološkosanjskimi in introspektivnimi projekcijami sedanjosti.