Smeh se prilega vsem čustvenim stanjem
Črn, črn smeh Knjižica šestih pesmi po motivih iz slovenskih ljudskih pravljic
»Smeh se prilega vsem človekovim čustvenim stanjem. Smejmo se, ljudje. Smejmo se do solz, smejmo se skoz solzé,« v uvodu knjižice Črn, črn smeh, ki je izšla v sklopu 24. Pripovedovalskega festivala in pod okriljem knjižne zbirke Zavoda Homo Narrans, zapiše programska vodja festivala in pripovedovalka Špela Frlic. Knjižica združuje šest pesnic in pesnikov: Primoža Čučnika, Veroniko Dintinjana, Andreja Fona, Anjo Novak in Janeza Ramoveša, ter njihove (tako slogovno kot tematsko raznolike) pesmi, ustvarjene po znanih motivih iz slovenskih ljudskih pravljic. »Mogoče, / reče mama, mogoče pa se jim ni sanjalo, / mogoče, in položi kronico v skrinjo, / na tisto malo preje, kar je še ima, / mogoče pa bo zjutraj res vsega dovolj, / mogoče,« v sklepnih verzih knjižice zapiše Ana Svetel, ki je motive iskala v eni svojih najljubših pravljic – v Beli kači s kronico –, saj je »polna nežnosti oziroma jo razumem kot transformacijo strahu v skrb(nost). Nekaj časa sem to pravljico nato nosila v mislih in čakala, da začne v meni – recimo temu – pesniško rezonirati, da se skozme precedijo podobe, detajli, teksture. Skušala sem jo uzvočiti v repetitivnost in hkrati pripovednost,« proces pisanja istoimenske pesmi povzema Svetelova, ki pa je ob pisanju razmišljala tudi o poznejši uglasbitvi (želela si je preprostih, čistih ženskih vokalov); pet pesmi je bilo na otvoritvenem dogodku 24. Pripovedovalskega festivala v klubu Cankarjevega doma namreč prenesenih na oder (v koncertni obliki so jih izvedli Andrej Fon, Ana Kravanja, Anja Novak, Tea Vidmar, Janez Škof in otroški zbor pod vodstvom Tomaža Groma).
Nekoliko drugače se je snovanja lotil Andrej Fon, ki je svojo pesem Drage vile (tematsko in slogovno je ta na povsem drugem bregu kot Bela kača s kronico, kar knjižici podarja – za tako majhno število pesmi morda presenetljivo ali celo nepričakovano – živost in živahnost) tudi uglasbil in izvedel, pri čemer se je s tovrstnim izzivom – »po naročilu napisati pesem, ki bo imela literarno vrednost in se nekako nanaša na pravljično« – srečal prvič. »Redno sem tekstopisec v svojih bendih ali kot solist, vendar si tam pravila krojim sam. Napisal sem tudi že kar nekaj songov za predstave, vendar so imele vedno neko funkcijo, nekaj so razlagale. V teh primerih sem bolj uporabil svojo obrtniško spretnost, kot da bi imel hude umetniške ambicije; tokrat je bilo drugače,« dodaja. »Nastalo je približno deset pesmi, ki sem jih pridno pošiljal Špeli Frlic in se, pesniški nesamozavestnež, prepustil njeni presoji glede literarne vrednosti nastalega; mislim, da je načrtno izbrala pesem, ki dodatno razširja pahljačo načinov, na katere smo se lotevali prenašanja pravljičnih motivov v songe. V mojem primeru je bil motiv čarobne palice in vil tam le kot besedna igra, ki sem jo izkoristil za prehod na zelo profano temo – prenapihnjene cene na ljubljanskem nepremičninskem trgu.« Andrej Fon v pesmi Drage vile namreč hudomušno, a z vso resnostjo, po kateri kliče omenjena problematika, zapiše: »Mahnite me že s čarobno palico, / drage vile, / običajnim ljudem nedosegljive. / Drage tudi navadne hiše in stanovanja, / garsonjere, / fucking ljubljana. / Mahnite me že s čarobno palico, drage vile! / Rad bi bil žaba z buško. / Rega, ki ne ve, kaj je stanovanjska zadrega.«
Teci, zajček, teci
Če Ana Svetel preiskuje vzgibe hvaležnosti in nežnosti ter Andrej Fon neznosno stanovanjsko politiko, Primož Čučnik v pesmi Norčev song norčavo – kot se za naslov in vsebino pesmi spodobi – in ostro naslavlja dinamiko med kraljem in norcem (»norec vedno kralju laže / kralj je norec iz garaže«), Veronika Dintinjana pa v pesmi Drobne rime, ki nas kot prva povede v zbirko, zapiše: »Urni prsti v žep besed / spravijo vam celi svet, / kakor da je droben cvet, / zato – ne vprašajte kako, // skrijte mesec na nebo, / skrijte misli za uho.«
Knjižico dopolnjuje tudi pesem Ajdovo zrno. Vrnitev nazaj Janeza Ramoveša, ki se je naslonil na pripovedko Ajdovo zrno, po kateri naj bi »naši miroljubni predniki prišli iz daljnih dežel, dobra vila pa jim je podarila ajdovo seme, ki jih je obvarovalo lakote. V skladu s sodobnimi časi sem pomislil, kako bi izgledala vrnitev,« še dodaja, pesem pa poleg motivike zaznamuje tudi narečnost; kot v zadnji kitici zapiše Ramoveš (in kot je ob harmoniki na otvoritvenem dogodku odpel Janez Škof): »Ble sa muhe ... bel obrazi, / vse tam čaka ... tam leži ... / Sam grobovi nisa isti, / sa drug z drugim se zmešal.«
Med šestimi pesmimi boste našli tudi Sago o zajcu Anje Novak, ki je »večino ljudskih pravljic, v katerih nastopa zajec, že poznala«, nedav
Knjižica združuje pesmi Primoža Čučnika, Veronike Dintinjana, Andreja Fona, Anje Novak in Janeza Ramoveša, ustvarjene po znanih motivih iz slovenskih ljudskih pravljic.
Knjižico spremlja ilustracija, ki jo je za 24. Pripovedovalski festival ustvaril Luka Seme.
no pa je odkrila »eno, v kateri zajec ni v celoti pahnjen v vlogo žrtve in se do skoraj zadnjega diha zdi, da jo bo tokrat odnesel dobro; vendar ga prekletstvo krivice na koncu zopet zatolče. Gre za ljudsko pravljico, v kateri zajček končno zbere pogum in uspe nekoga prestrašiti, namesto da bi sam trepetal od strahu, vendar se mu na koncu zaradi nebrzdanega smeha ob veselju nad dejstvom, da se ga nekdo boji, razkoljejo usta na dvoje; in tako ima zajec še danes razklan gobček. Motiv me torej ni prepričal zgolj zaradi ljubezni do zajcev, temveč tudi zaradi absurda, da pravica za zajca v svetu slovenske ljudske pravljice sploh ne obstaja.« In prav nezmožnost pravice – in pravičnosti (»Ne skrbi za krivdo, / nič nisi
naredil / za to, da si kriv,« beremo) – (metaforičnega) zajca v Sagi o zajcu predstavlja svojevrsten most med pravljičnim in sedanjim, vzklik »Teci, zajček, teci«, ki uvaja kitice (z izjemo kitice, ki se pričenja s »Smej se, zajček, smej se! / Smej se
Ilustracija Luka Seme
le enkrat / dokler se lahko!« – zveni znano?), pa spominja na Teci, punčka, teci Svetlane Makarovič, ki v istem duhu zapiše: »Teci, punčka, teci, / življenje ima zate nabrušen nož. / Teci, punčka, teci, / ušla mu tako ali tako ne boš.«
Motiv zajca je, kot dodaja Anja Novak (ki je pesem izvedla v svojevrstni različici a capella, kjer je »pripovedovala z glasom, ki preide v polje inštrumenta in eksperimenta«), v tem kontekstu »neskončno političen in predvsem gostobeseden na nivoju človeškosti ter odnosa drug do drugega«.
Knjižica Črn, črn smeh, v kateri poleg pesmi najdete tudi ilustracije takšnih in drugačnih bitij, za katere je zaslužen Luka Seme in ki sledijo temi festivala – metamorfo
ze – ter vodilu Louise Glück, ki v Kirkini moči (v prevodu Veronike Dintinjana) zapiše »Nikogar nisem spremenila v svinjo. / Nekateri ljudje so svinje; jaz jih samo razkrijem / kot svinje«, vrednost najde prav v tem, da gradi mostove med tedanjim in sedanjim, med pravljico, poezijo, ilustracijo in glasbo (kje je rob in kje je meja, bi se lahko ob tem vprašali), med ustvarjalkami in ustvarjalci, med piscem in (njegovo) publiko. Ob tem pa razpira polje, znotraj katerega se motivi, ki ne definirajo le omenjenih pesnic in pesnikov, temveč vse nas in naše skupnosti, vračajo v vselej predrugačenih formah in nas tako znova in znova soočajo s tistim, čemur se morda (še) ne znamo smejati.
V knjižici Črn, črn smeh najdete tudi ilustracije takšnih in drugačnih bitij, za katere je zaslužen Luka Seme in ki sledijo temi festivala – metamorfoze.