Slava novinarstvu stare šole
74. canski filmski festival Francoska depeša poskrbela za glamur, Sean Penn razočaral kritike
Francoska depeša je na canskem filmskem festivalu poskrbela za glamur, Sean Penn pa razočaral kritike.
Pred nami je druga polovica festivala, a veliko kritikov je prepričanih, da zmagovalca še nismo videli. Letošnja bera, čeprav številnejša od prejšnjih, je, milo rečeno, medla. Tako vsebinskih kot slogovnih presenečenj ni. poročevalka iz Cannesa
Teme se vrtijo okoli najožjih intimnih družinskih odnosov in mnoge zgodbe slonijo na literarnih predlogah, ki so konvencionalne ali pavšalne. Družbenokritična ali celo politična tematika se režiserjev redko dotakne – resda pa je celoten (netekmovalni) sklop filmov letos namenjen ekološki tematiki. Na prvi pogled se zdi to logična posledica leta, ki ga je zaznamoval koronavirus, a filmi nastajajo veliko dlje. Režiserji, večinoma stari znanci Cannesa, ostajajo zvesti samim sebi, a brez presenečenj.
V tem smislu larpurlartističen je tudi nov film Wesa Andersona Francoska depeša ( The French Dispatch). Film, ki je bil končan že lani in je leto dni čakal, da bo ugledal temo kinodvoran, je v ponedeljek poskrbel za festivalski vrhunec, vsaj kar se tiče glamuroznega dela festivala. Na rdečo preprogo se je številna zasedba pripeljala kar z avtobusom, da bi pozdravila največjo množico oboževalcev, kar se jih je zbralo pretekli teden.
Poleg režiserja Andersona so bili prešerno razpoloženi Bill Murray, Tilda Swinton, Owen Wilson, Benicio Del Toro, Adrien Brody in mladi Timothée Chalamet, ki je pri oboževalkah izzval pravo histerijo. Zapustil je rdečo preprogo in se v zlati opravi z očali sprehodil do skrajnega roba zagrajene festivalske palače, se slikal z oboževalkami, dajal avtograme, kar je nekatere vrglo v trans, da niso nehale kričati, tudi ko je bil že daleč stran. Vseeno smo ta večer pogrešali vsaj še Elisabeth Moss, Edwarda Nortona, Frances McDormand, Willema Dafoeja, Christopha Waltza in Jeffreyja Wrighta, tako zvezdniško zasedbo si je namreč tokrat omislil Wes Anderson. Tudi Lée Seydoux, ki je letos v Cannesu najbolj angažirana igralka – nastopa namreč kar v štirih filmih –, ni v Cannesu, ravno te dni preboleva covid-19.
Ekscentriki s posebnimi potrebami
Francoska depeša je slavospev novinarstvu in pisani besedi ter Andersonov poklon New Yorkerju ter njegovim novinarjem, hkrati pa tudi hommage Franciji in francoski kulturi. Zgodba, ki, kot izvemo iz podnaslova, vsebuje nekrolog, popotni vodič in tri dolge članke, pripoveduje o uredniku Arthurju Howitzerju ml. (Murray), ki v fiktivnem francoskem mestu Ennui-sur-Blasé ustanovi ameriški časopis, in njegovi izbrani vrsti novinarjev. Ti so karakterji sami zase, poznavalci svojega področja, ekscentriki s posebnimi potrebami, prav zato nad vrati redakcije visi znak »jokati prepovedano«.
Režiserji, večinoma stari znanci Cannesa, ostajajo zvesti samim sebi, a brez presenečenj.
Foto Valery Hache/AFP
Po poglavjih oziroma redakcijah vsak predstavi svoje remek delo z lastnim izbornim literarnim slogom. Tako ognjenolasa likovna kritičarka J. K. L. Berensen (Tilda Swinton) poda svojo ekspertizo o življenju in delu velikega sodobnega slikarja Mosesa Rosenthala (Del Toro), sicer suicidalnega obsojenega morilca, zaljubljenega v paznico v zaporu, ki popolnoma navduši zbiratelja umetnin (Brody), da iz njega naredi mednarodno slikarsko zvezdo. Strastni kolesar Herbsaint Sazerac (Wilson) se počuti najbolj domače na ulici, med pijanci, klošarji, prostitutkami in kriminalci, katerih životarjenje v svojih člankih poetično povzdiguje v literarno umetnost. Resna, neusmiljena in z delom poročena politična komentatorka Lucinda
Krementz (Frances McDormand) se z ostrim peresom loti ekspozeja mladega francoskega voditelja študentskih protestov (Chalamet), a si kljub temu, da si na moč prizadeva biti novinarsko nevtralna, ne more pomagati, da ne bi revolucije prikrojila po svoje. Gurmanu in novinarju s tipografskim spominom Roebucku Wrightu (Wright), čigar strast in domena je kulinarika, se v reportažo o slavnem šefu Nescafierju vplete zgodba o ugrabljenem sinu policijskega komisarja.
Kdor je kdaj videl kakšen Andersonov film ( Grand Budapest hotel, Veličastni Tenenbaumovi, Kraljestvo vzhajajoče lune), si lahko predstavlja, kakšno ekstravagantno barvito osnovo mu dajejo te zgodbe in liki. A tokrat se je v kvadratnem formatu v slogu snemalne knjige ali morda skicirke režiser (na žalost) odločil umiriti kolorit in polovico filma posneti v črno-beli tehniki. Film je še vedno bogat s tipičnim andersonovskim manierizmom, gledališko mizansceno skladnih kompozicij, okrašen z animiranimi vložki, akcijo, slap-stick komedijo, stranpotmi in odvodi, gagi in drugo slogovno ekshibicijo, ki pa že tako z liki zasičeno zgodbo naredi le še bolj konfuzno. Eno je vseeno jasno: Francoska depeša je poklon novinarstvu stare šole, ki je že davno izumrlo. Ko so si novinarji še smeli vzeti čas in prostor za raziskovanje ter pisanje in so bili sami vsaj toliko zanimivi in eksotični kot teme, o katerih so pisali.
Oče in hči
»Zakaj bi radi postali novinarka,« vpraša profesor mlado kandidatko. »Rada bi nekaj pomenila,« mu odvrne glavna junakinja novega filma igralca in režiserja Seana Penna. Tudi ona je iz nekega drugega časa.
Vse naj ostane v družini, si je bržkone mislil Sean Penn in posnel Flag Day ( Dan zastave), čustveno dramo med očetom in hčerjo po resnični avtobiografski zgodbi novinarke Jennifer Vogel. Režiser Sean Penn ( Zaobljuba, V divjino) je v glavnih vlogah zasedel sebe, svojo hčer Dylan Frances in sina Hopperja Jacka. Trpeče mame, ki jo John Vogel zapusti z dvema otrokoma, sicer ne igra njuna resnična mati Robin Wright, pač pa kanadska igralka Katheryn Winnick. A v prvem planu sta oče in hči ter njun večni čustveni boj med zaupanjem, odgovornostjo in razočaranji. Pennov pogled skozi kamero hčerin obraz nenehno boža in malikuje. Številni closeupi njen obraz raziskujejo v nenasitni fascinaciji, kot bi hotel vesoljno občestvo umetniškega avtorskega filma prepričati, da je njegova zdaj tridesetletna hči, ki je filmsko kariero začela v grozljivki Obsojeni ( Condemned, 2015), zrela za resnejše vloge v resnih filmih.
Kar Sean Penn zastavi kot obetajoče svežo ter vizualno razgibano slikanico nekega časa – konkretno sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko Jennifer odrašča v veseli družini, ob spontanem in nikoli dolgočasnem očetu –, se v nadaljevanju umiri in zvodeni. S soncem ožarjene reminiscence in naključne detajle, zasidrane v spomin, spremlja trenutku in občutku ustrezna glasbena podlaga, od Boba Segerja do Chopina, ki ga tako rad posluša John, v resnici pa je to le še ena od sofisticiranih krink zakrknjenega lopova. Nedvomno vznemirljivo življenje resničnega Johna Vogla, ki je za rop v zaporu odsedel 15 let, potem pa ponaredil 22 milijonov dolarjev in si odpihnil možgane, tega filma ne zanima. Skoraj nikoli ga ne vidimo »v akciji«, o njegovem »poslovnem prizadevanju« smo, tako kakor glavna junakinja, obveščeni iz tretje roke – pogovorov, policistov, televizijskih poročil.
Melanholična drama v slogu americane se osredotoča na hčerine poskuse, da bi spravila očeta na pravo pot, čeprav jo mama svari, da je pretkan lažnivec, ki te vedno znova razočara. Glas naratorke, kot bi pisala pismo očetu, ki ga nikoli ne bo prebral, nas poetično vodi skozi postopno osamosvajanje in odraščanje dekleta v disfunkcionalni družini. Sean Penn je padel v nemilost pri žiriji mednarodnih kritikov na lestvici filmske revije Screen Daily, ki mu je za zdaj namenila najnižjo oceno (1,1).