MILOŠ KOSEC
Kljub načrtovalski kratkovidnosti in receptom za razvoj na horuk ponuja Slovenija na enem področju tudi model za prihodnost. To področje so gozdovi.
Plebiscitarni rezultati referenduma o noveli zakona o vodah so jasno pokazali, da bo eno osrednjih političnih bojišč enaindvajsetega stoletja vprašanje, kako naj upravljamo naravne in prostorske dobrine. Voda je izmuzljiv element, ki se ne meni za razlike med zasebnimi posestvi, občinami, pokrajinami in državami; ignorira parcelna in lastniška razmerja; ovire obide tako, da spremeni tok in se prosto giba med podzemljem, rečnimi koriti, morji in atmosfero. Kdor bo v enaindvajsetem stoletju sposoben družbeno odgovornega, ekološkega in trajnostnega upravljanja voda, bo verjetno lahko ponudil učinkovite odgovore tudi na večino drugih perečih vprašanj. To je za Slovenijo, ki se na prvi pogled kopa v naravnih bogastvih, še posebno pomembno. V času, ko nam okolje izdaja visoke obresti za vso lahkotnost in kratkovidnost, s katerima smo stoletja črpali in porabljali naravne vire, je gotovo nenavadno opazovati, s kakšno lahkoto se pri nas še vedno lotevamo urejanja prostora. Reke utesnjujemo v betonirane kanale, ki naj bi preprečevali poplavljanje, čeprav poplave zaradi takih posegov šele postanejo zares katastrofalne. Govorimo o samooskrbi, hkrati pa najboljša kmetijska zemljišča namenjamo okoljsko sporni in družbeno škodljivi proizvodnji. Poudarjamo nujnost zelenih tehnologij, državo pa snujemo kot ogromno, energetsko potratno in skoraj izključno z avtomobilskim prometom povezano predmestje. Vendar Slovenija kljub vsej načrtovalski kratkovidnosti in receptom za razvoj na horuk, ki se jih ne bi sramoval niti kakšen birokrat stalinistične petletke, ponuja na enem področju tudi model za prihodnost. To področje so gozdovi, na katere smo upravičeno ponosni in ki nam vsak dan kažejo, da je mogoče prostor in bivanje urejati tudi drugače kot samo s pogajanji o tem, kakšna okoljska in družbena škoda je še sprejemljiva za zasledovanje dovolj strme in konkurenčne krivulje gospodarske rasti.
Gozdovi, ki prekrivajo približno dve tretjini državne površine, se nam zdijo danes samoumevni in večni del naše pokrajine. Radi pa pozabljamo, da ni bilo vedno tako. Stare fotografije slovenskih pokrajin iz devetnajstega stoletja kažejo bistveno drugačno sliko; zaradi zaostalega kmetijskega razvoja in naraščajočega prebivalstva je bil za pridelavo hrane izkoriščen vsak dostopen kvadratni meter. V devetnajstem stoletju je gozd pokrival komaj tretjino sedanjega državnega ozemlja, pa še ta je bil pretežno mlad in reven. Gozd je bil tudi osrednje bojišče ostrih razrednih nasprotij. Tu verjetno korenini še vedno zelo priljubljena kultura lova pri nas: v zelene gvante odeti gospodje, ki s puškami gospodujejo nad prostorom gozda in nad živimi bitji v njem, so namreč oddaljen in »demokratiziran« odmev nekdanjih plemičev.
Tudi pozneje je bil gozd razredno bojišče. Gospodarska in lastniška razmerja se niso nikjer tako jadrno spreminjala kot prav v gozdovih. Zemljiška odveza je demokratizirala in razdrobila lastništvo gozda na stotisoče parcel. Po drugi svetovni vojni (ki se je pri nas bíla ravno »v hosti«) je prej skoraj popolnoma privatiziran gozd postal pretežno državen, po letu 1991 pa spet pretežno zaseben. Vendar bi se lastniški in politični pretresi prostora gozda nabiralcu gob zdeli nevidni ne glede na to, ali bi se pod zelenimi šumečimi krošnjami sprehajal leta 1961, 1991 ali pa 2021. Države, gospodarski sistemi, lastniška razmerja in zakonodaja so se spreminjali, gozd pa je obdržal dolgo kontinuiteto ter v dvajsetem stoletju postal zdrav in obsežen sestav, s katerim se danes hvalimo. Zakaj je tako? Morda zato, ker je bila pravica lastnikov zemljišč v gozdu vedno natančno omejena in usklajena s skupnim dobrim. Gozda ni mogoče upravljati kot med sabo popolnoma ločenih parcel, kjer vsak lastnik lahko naredi, kar hoče – vsak radikalen poseg na eni parceli bo namreč imel nepovratne učinke na stanje lesa, prsti in živali tudi onkraj administrativnih in lastniških meja. Gozda se pri nas tudi ne sme ograjevati, preprečevati dostopa ali nabiranja določenih količin gozdnih sadežev in plodov. To se nam prevečkrat zdi samoumevna pravica, zato za razumevanje, za kako veliko civilizacijsko pridobitev gre, priporočam občasen pohodniški izlet po Veliki Britaniji, Italiji ali Avstriji. Pri nas gozd zato ni več prizorišče razrednih nasprotij, ampak zrelega kompromisa. Zdi se, da smo na dveh tretjinah državnega ozemlja že precej blizu modelu upravljanja za enaindvajseto stoletje.
Kaj pa preostala tretjina ozemlja? Tudi mesta, vasi, naselja, vode, polja in travniki so prostori, ki so večinoma v zasebni lasti – vendar so v enaindvajsetem stoletju ti prostori osrednja prizorišča neenakosti in razrednih nasprotij prav zaradi izključujočih, včasih naravnost fundamentalistično interpretiranih pravic lastnikov zemljišč in nepremičnin. Seveda pa tudi za mesto velja nekaj podobnega kot za gozd: noben vila blok ali kvart ni svet zase, ampak vpliva na celoten urbani organizem, zato se lastniške pravice in dolžnosti ne končajo na parcelni meji. S celotnim gozdnim ekosistemom upravljamo kot z javnim dobrim, čeprav je v zasebni lasti; mar to ne pomeni, da bi morali podobno začeti upravljati tudi naša mesta in naselja? To niso več preprosti in radikalni recepti dvajsetega stoletja, kot so bile razlastitve in denacionalizacije, ampak bolj umerjeno iskanje razmerij med pravicami in dolžnostmi v smislu večgeneracijske okoljske in družbene odgovornosti. Lepo se je hvaliti z gozdovi, še bolje pa bi bilo, če bi se iz njih česa naučili tudi za upravljanje mest in naselij. Mesto kot gozd ni samo ekološka, ampak tudi družbeno in lastniško odgovorna vizija. Zeleni gozdovi pa nam kažejo, da je takšna vizija hkrati tudi popolnoma izvedljiva.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.