Razgrevanje kriz v soseščini ZDA
Kuba in Haiti Biden se spoprijema s težavami, ki jih bo moral reševati sam
Demokratski predsednik Joe Biden svojo diplomacijo najraje uravnava z območnimi partnerji, toda po uspešnih dogovorih v Evropi in Aziji nima nikogar s podobnimi interesi za sodelovanje v ameriški južni soseščini. Ob množičnih demonstracijah Kubancev za svobodo in atentatu na haitijskega predsednika bo moral ukrepati sam, in če tega ne bo zastavil prav, se mu lahko nove južnoameriške krize prelijejo na domača tla ali vsaj močno poslabšajo zunanjepolitično agendo. dopisnica iz Washingtona
Tuje tiskovne agencije so poročale o mrku spletnih in drugih komunikacij na Kubi ter veliko aretiranih in nekaj izginulih. Dolgoletni oazi komunizma se morda ne obetajo osvobodilne revolucije, kakršne so konec osemdesetih letih minulega stoletja preoblikovale vzhodno Evropo. Nasilno zatrtje kubanskega družbenega nezadovoljstva bi skupaj s Haitijem, kjer so pred tednom dni ubili predsednika Jovenela Moïseja, zunanjepolitične glavobole močno približalo ZDA.
Morda so tudi zato v State Departmentu najprej tvitnili o miroljubnih protestih na Kubi, Biden pa je govoril o posledicah pandemije. Želje po stabilnosti, kjer je ni, pa niso učinkovita politika, in predsednik Biden je že zagotovil podporo zahtevam Kubancev za svobodo – zaradi pandemije pa tudi desetletij represije avtoritarnega režima in gospodarskega nazadovanja.
Nasprotovanje Havane neposredni razdelitvi mednarodne pomoči in izvažanje zdravnikov ter zdravil kljub velikim stiskam zaradi covida-19 na domačih tleh je utišalo celo številne ameriške zagovornike Kube, od vidnejših je le demokratični socialist Bernie Sanders omenil posledice dolgoletnih ameriških sankcij. Zagovorniki kubanskih demonstracij so opozorili, da embargo ne prizadeva izvoza hrane in zdravil, tudi morebitna ohranitev kubanske stabilnosti ne bo nujno zmanjšala območnih težav demokratske Bele hiše. Floridski republikanski senator Marco Rubio, tudi sam potomec kubanskih imigrantov, verjame, da Havana za blokado interneta in drugih komunikacij uporablja kitajske sisteme, azijsko komunistično velikanko pa tudi sedanja demokratska administracija priznava za svoj največji geopolitični preizkus.
Spomin na osemdeseta leta
Ta bi bil z aktivno podporo Pekinga kubanskemu režimu samo še večji. Območne avtoritarne države že podpirata Rusija in Iran. Brez te pomoči bi bila vsaj Venezuela morda prisiljena v demokratične spremembe. Bo zdaj priložnost izgubljena tudi na Kubi? Za ameriško demokratsko administracijo to ni retorično vprašanje. Dobro pomnijo, kaj je prihod več kot 100.000 kubanskih migrantov, ki jih je leta 1980 spustil iz države pokojni Fidel Castro, pomenil za tedanjega demokratskega predsednika Jimmyja Carterja.
Vse bolj čudna znamenja prihajajo tudi s Haitija, kjer po poročanju ameriških medijev najmanj enega aretiranega po atentatu na Jovenela Moïseja sumijo delovanja v vlogi informanta za ameriško agencijo za boj proti mamilom (DEA), pri nekaj drugih – še nedokazano – omenjajo celo zvezni preiskovalni urad FBI. Glavni obtoženi Američan haitskega rodu Christian Emmanuel Sanon je po teh informacijah zatrdil, da je bila misija namenjena rešitvi države z dolgo problematično preteklostjo iz sedanjega pekla s podporo ameriške vlade. Ni mu verjeti na besedo, ker naj bi plačance najela floridska družba CTU Security v organizaciji venezuelskega emigranta Antonia Enmanuela Intriaga Valere. A tudi ti zapleti se nevarno približujejo tistim v ZDA.