Prostovoljci za klepet ali popravilo v hiši
Starejši za starejše Projekt, ki je tudi raziskava življenja starejših od 69 let
»Centri za socialno delo že dolgo niso več na terenu, patronažna služba skrbi le za tiste, za katere da nalog zdravnik, in tudi za zdravstvene domove vemo, kako so se zaprli v času epidemije. Mi pa gremo do ljudi, ki so stari nad 69 let, in – če nam dovolijo – pomagamo ali organiziramo pomoč,« pravi Rožca Šonc, vodja projekta Starejši za starejše, ki deluje v okviru Zveze društev upokojencev Slovenije. Včasih je dovolj samo pogovor, morda sprehod ali pa organiziranje paketa s hrano …
Zveza društev upokojencev Slovenije (Zdus), ki združuje več kot 500 društev upokojencev in več kot 228.000 članov, ima od leta 2004 program Starejši za starejše. Postal je najpomembnejši humanitarni program Zdusa, ki je lani, v času epidemije in zaprtja javnega življenja, kljub omejitvam deloval. »Čeprav naš program temelji na tem, da prostovoljci na domu obiskujejo starejše nad 69 let, smo se zaradi uvedenih ukrepov takoj preusmerili in stike ohranjali po telefonu in s sporočili,« razloži Rožca Šonc. Lani so našteli več kot 60.000 telefonskih pogovorov in poslanih sporočil, kljub omejitvam stikov so opravili tudi 90.000 obiskov pri 50.000 starejših.
»Tudi v času največjega zaprtja javnega življenja smo obiskovali naše uporabnike, tako da smo jim nosili hrano in jo pustili pred vrati, sprejeli položnice skozi okna ali vrata, prinašali stvari iz trgovine ali lekarne. Predvsem nismo želeli, da imajo občutek, da so sami,« razloži sogovornica. »Iskali smo vse mogoče načine, kako vzpostaviti in obdržati stike z uporabniki. Mislim, da nam je uspelo.«
Najvišje priznanje
Tako meni tudi predsednik države Borut Pahor, ki je Rožci Šonc letos maja podelil najvišje priznanje, državno nagrado za prostovoljstvo, za projekt Starejši za starejše. Projekt, zamišljen kot enoletni, so prvič izpeljali leta 2004. V njem lahko sodelujejo starejši nad 69 let, ki jih na domu najprej obišče prostovoljec, jih seznani s programom in z njimi opravi obsežno anketo. Ta pokaže, v kakšnih razmerah starejši živi in kaj potrebuje. »Program je tako hkrati raziskava kakovosti življenja naših starejših od 69 let,« pravi sogovornica.
Potem pa se vsak sam odloči, ali bo v projektu sodeloval ali ne. »Posebnost našega programa je v tem, da mi pridemo k uporabniku, ne pa, da bi nas – tako kot je pri večini drugih institucij – moral poiskati sam,« pravi sogovornica. V začetku je v njem sodelovalo 16 društev upokojencev, zdaj pa ga izvajajo v 286 društvih. V vseh teh letih so opravili 1,1 milijona obiskov na domu in izvedli več kot 600.000 različnih oblik pomoči in storitev, ki jih je bilo deležnih 107.000 starejših, vključenih v program.
Raznovrstna pomoč
»Številke so velike, a to v javnosti ni ne vem kako znano,« se strinja Rožca Šonc, ki poudari, da je bistvo njihovega prostovoljnega programa v tem, da je dostopen vsem. Kako raznolike so oblike pomoči, kažejo podatki za letošnjih pet mesecev, ko so organizirali 1818 druženj, 385 sprehodov, 513 prevozov, 544 pomoči pri hišnih opravilih, 11 branj, 596 dostav iz trgovin, 1576 dostav hrane, petkrat so uredili denarno socialno pomoč na centrih za socialno delo, 216 uporabnikom so priskrbeli humanitarni paket Rdečega križa in Karitasa, 847 paketov humanitarne pomoči so dostavili, zagotovili zdravstveno oskrbo 27 uporabnikom in opravili 5187 telefonskih pogovorov.
Pomagajo pri obiskih pri zdravniku ali poiščejo pomoč patronažne službe, tam, kjer so prostovoljke strokovno usposobljene, zagotavljajo tudi pomoč na domu. »Večino oziroma 95 odstotkov pomoči opravijo naši prostovoljci, le pet odstotkov je zagotovijo ustanove, kot so Rdeči križ, Karitas, patronažna služba, pomoč na domu in drugi,« pravi sogovornica o raznoliki dejavnosti Starejših za starejše.
V 17 letih delovanja programa so v 286 društvih evidentirali 3535 prostovoljcev. Lani, v času korone, je bilo dejavnih 276 društev upokojencev in 2745 njihovih prostovoljcev. »Zanimivo je, da ko nekdo postane prostovoljec, to tudi ostane,« opaža Rožca Šonc, ki ne skriva, da se med prostovoljcem in uporabnikom lahko spletejo tudi prijateljske vezi. In morda šele takrat starejši potoži, kaj ga v resnici teži …
Revščina narašča
Življenjske razmere se med pokrajinami zelo razlikujejo, saj ponekod starejši potrebujejo več obiskov in klepeta, spet drugje je več socialnih stisk in potreb po drugih oblikah pomoči. V razvitih regijah je življenje starejših socialno stabilnejše, medtem ko drugje organizirajo več oblik socialnih pomoči.
Revščina se povečuje, opomni Rožca Šonc: »Od zakona o uravnoteženju javnih financ oziroma od leta 2012 se revščina poglablja. Vsi popravki socialne zakonodaje, ki naj bi ljudem prinesli kaj dobrega, ne dosežejo tistih, ki pomoč najbolj potrebujejo.« Razlika je tudi med mesti in podeželjem. V mestih ni tako redko, da se revni starejši skrivajo v svojih stanovanjih in nihče ne ve, da potrebujejo pomoč. »Na vasi pa je medsosedska pomoč še živa,« doda vodja projekta Starejši za starejše in izpostavi: »Revščina ni samo socialna, ampak je tudi v tem, če nimaš socialnih stikov.« To pa je – je pokazala tudi epidemija – pri starejših velik problem.
Nov val?
»Bojimo se novega vala epidemije. Program Starejši za starejše bomo spet prilagodili razmeram, skrbi pa nas, kako bodo starejši to sprejeli in preživeli,« pravi Rožca Šonc, ki je prepričana, da so izolacija, odtujenost, stiske, strah in negotovost za starejšega človeka zelo obremenjujoči. Zato je delo prostovoljcev, ki so vključeni v projekt Starejši za starejše, še toliko pomembnejše, saj je glavni namen, da organizirajo in zagotovijo prostovoljno pomoč, ki starejšim omogoča, da ob teh minimalnih, a zelo pomembnih oblikah pomoči še naprej ostanejo doma in odložijo svoj odhod v institucionalno varstvo.
• Projekt Starejši za starejše traja od leta 2004.
• Opravili so že 1,1 milijona obiskov na domu.
• Izvedli so več kot 600.000 različnih oblik pomoči.