Otok kuge, karantene in paranormalnih pojavov
Poveglia Prepovedani otok v Beneški laguni o svoji zgodovini noče govoriti Morje občasno še vedno naplavi človeške kosti
Še sta tam, na Jadranu, Serenissima in njena ljubezen – Beneška laguna. Njen stari blišč se ohrani v moji zavesti, tudi ko končno pospravim svoj oguljeni kajak in se odpravim drugam. Vonj po blatu, ribah, preteklosti, vonj po zatohlih plitvinah ... Njeni kraji so stari, samotni, izgubljeni ... strašni in skrivnostni. Poveglia, prepovedani otok, otok kuge, karantene, psihiatrične bolnišnice, poskusov na ljudeh in paranormalnih pojavov – morda najbolj med vsemi. Občutek tam je res nenavaden: kot bi me nekdo opazoval prav ves čas, čeprav vem, da ne more biti nikogar. Ampak prav zares prepričan nisem nikoli.
Jan Morris, valižanska pisateljica, ki je bila nekoč pisatelj Jan Morris, v svoji knjigi Benetke zapiše najlepše: Včasih sredi surove zime lahko zaslišiš daljno bučanje Jadranskega morja, njegovo butanje ob obalo: in ko se stisneš pod posteljnino, se ti iznenada posveti, kako samotna ostaja Beneška laguna, sama med svojimi vodami, kako preteče ovita v blatne brežine, plitvine in nikoli obiskane trsnate kraje.
Res, morda je obtičati v oseki in mulju občutek največje samote. Kričati nima smisla. Tukaj te ne sliši nihče. Laguna, kos čudne vlažne pokrajine, je preprosto prevelika. Kaj mi ostane? Rinem svoj kajak čez plitvine, mimo krajev duhov, blato mi klokota okrog nog in opazujem trak kopnega, ki se približuje ali bognedaj – oddaljuje. Še domačine je strah dvojega; da bodo nasedli v plitvinah in da bo morje preplavilo laguno.
Težavi rešujejo dokaj uspešno. Premerijo svojo laguno in plovne poti – varne prehode – označijo
z bricolami – visokimi lesenimi drogovi, zapičenimi v mulj. Morju najbolj izpostavljena otoka, Lido in Pellestrino, pregradijo z muraz
zi, visokimi zidovi iz kamna. In dodajo najnovejši izum. Na prehodih med otokoma zgradijo vodne zapornice, ki se ob visokih vodah dvignejo iz morja, zaprejo prehode in ustavijo vdor odprtega morja v laguno. Letos pozimi med moderno kovidno karanteno je morje vseeno preplavilo prazno mesto – zapornice so dvignili malo prepozno.
Proti Poveglii
Poti na Poveglio pravzaprav ni. Dostop je prepovedan, otok zaprt. Sem noče stopiti noben domačin, še ribolova se izogibajo v bližnjih okoliških vodah. Med vsemi groznimi zgodbami o tem kraju obstaja tudi zgodba mladih Američanov, ki jih je domačin – prevoznik – tukaj »pozabil« in noč na otoku ni bila ravno najbolj prijetno doživetje v njihovem življenju. Sem omenil, da tukaj ne deluje noben mobilni signal?
Oblasti so do nedavnega izdajale posebna dovoljenja redkim srečnežem – ali nesrečnežem. Pravijo namreč, da so na tem nekdanjem otoku kužnih bolnikov klice bolezni še vedno žive in zelo trdovratne. Ilegalnih pristopov pa ne nadzoruje nihče. Tako z Levom začneva na Lidu. Odveslava ob zori, jutro rumeno sveti pod redkimi oblaki nad nama. Res bi rada spoznala tistega, ki bi se na Poveglio upal zvečer. Zdaj, med veslanjem, lahko mirno razmišljam o zgodbah, ki sem jih prebral in se jih naposlušal o otoku. Do začetka 14. stoletja so tukaj ljudje – Povegliotti – živeli normalno življenje. Vojna s Chioggio pa jih je prisilila k odhodu v varnejše Benetke. Nikoli se niso vrnili. Verjetno drži, da ni povratne tekme med človekom in njegovimi zvezdami.
Otok kuge
Po njihovem odhodu se mračna zgodba začenja. Prostor najprej spremenijo v karanteno, ki jo mora prestati vsakdo, ki želi vstopiti v Benetke. Karantena, tako aktualna beseda naših življenj, traja 40 dni in seveda prihaja od italijanske besede quaranta – štirideset. Vse to bi razumeli, takšne izolacije niso bile nič nenavadnega v tedanjem času. Toda sčasoma otoku namenijo še mnogo strašnejšo usodo. Sem vozijo vse, ki so zboleli za kugo. Vozovnica je enosmerna. Odhoda ne bo. Poveglia postane zadnji dom okuženih s kugo, ki tukaj umirajo v nečloveških razmerah. Trupla sežigajo v krematoriju in z njihovim pepelom posipavajo območje na severu, ki je z ozkim kanalom ločeno od glavnega dela otoka.
Približno polovico prsti na otoku menda predstavljata človeški organski material in pepel. Več kot 160.000 kužnih bolnikov sežgejo na otoku. Morje občasno na okoliške obale še vedno naplavlja človeške kosti. Maska z dolgim kljunastim nosom, ki jo nosijo zdravniki, postane prispodoba za grozo in smrt. Arheologi, ki raziskujejo skupna grobišča, odkrivajo tudi človeške lobanje z opeko med zobmi, kar pomeni, da je pokopani veljal za vampirja.
Grozljiva psihiatrična bolnišnica
V kanal med obema deloma otoka je mogoče vpluti le s čolnom brez ugreza. V zamuljeni vodi med travami namreč ležijo številna potopljena plovila. Mostiček čez kanal razpada, atmosfera postaja skrivnostna, toda desno so kamnite stopnice, pravzaprav idealen kraj za neopažen pristanek. Toda previdno, na algah drsi. Tako vstopim na otok. Hodim skozi kapljajoč zelen gozd vseh mogočih vzpenjalk in ovijalk, čez ostro podrast, vendar ozke stezice so izhojene, kar pomeni, da radovedneži in pustolovci vendarle prihajajo sem. Ob stezi rastejo sočne fige in najlepše robidnice, kar sem jih videl v življenju. Bi jih pokusili?
Odidem mimo razrušenega zapora in sledim otoku v najhujšo grozo. Ta groza se imenuje psihiatrična bolnišnica. Stavbe razpadajo, prekrite z grafiti, zdi se, kakor da sredi jasnega dne hodim po temi, črni kakor azteške oči. Bolj in bolj me je strah. Še mislim, da me nekdo ves čas spremlja s pogledom. Leta 1922 zgradijo psihiatrično bolnišnico. Izolirana lega otoka omogoči zdravnikom in znanstvenikom močno omajanega ugleda skrivno izvajanje medicinskih poskusov na duševno bolnih ljudeh. Občinske oblasti še danes nerade priznajo njen obstoj, tako hude stvari so se dogajale tukaj. Psihično moteni zdravnik na začetku 20. stoletja uporablja lobotomijo kot način zdravljenja umsko zaostalih pacientov. Poskuse izvaja z uporabo svedrov, dlet in kladiv, brez anestezije in proti volji bolnikov. Najhujši eksperimenti potekajo v bolnišničnem stolpu, ki še vedno kot zvonik srši nad poslopjem. Spričo teže svojih zločinov zdravnik postopoma izgublja razum in na koncu pade z zvonika. In tukaj se začenja nova uganka, morda najbolj grozljiva med vsemi.
Paranormalno
Na otoku pekla in norosti namreč straši; strašijo menda duhovi deset tisoč mučenih ljudi, ki so umirali kot žrtve zlobnega doktorja. Njihovi kriki v nočni tišini odzvanjajo po laguni, pravijo ljubitelji paranormalnih pojavov, ki tukaj vstopajo v našo zgodbo. Že o tem, zakaj psihiater pade s stolpa, krožijo vse mogoče zgodbe po Beneški laguni. Naredi samomor ali ga skozi okno potisne pacient?
Pripovedujejo tudi, da pri tem igra vlogo eden od razjarjenih duhov umrlih, torej nadnaravna sila. Zdravnik padec baje celo preživi, ubije ga šele meglica, ki se ob padcu dvigne s tal. Leta 1968 bolnišnico zaprejo, od tedaj vse na otoku propada. Legende o norem zdravniku se s tem ne končajo. Pravijo, da je še živ in da živi v zvoniku (tja si res ne upa nihče), da so ga pacienti zazidali vanj, da
je njegova duša še tam in da lahko v tihih nočeh, če dobro poslušaš, slišiš, kako premika zvon v zvoniku. Benečani imajo svoj rek: Ko pri nas umre zlobnež, se zbudi na otoku Poveglia.
Več vedeževalcev in jasnovidcev obišče ta zlovešči kraj in vsi odidejo na smrt prestrašeni. To spodbudi ustvarjalce filmskih predstav. S posebnim dovoljenjem beneških oblasti tukaj snemajo dva paranormalna šova:
Ghost Adventures in The Scariest
Places on Earth. Nekateri ustvarjalci serije pozneje izjavijo, da ne želijo nazaj. Slišali naj bi krike umrlih in videli prazen stol in na zidu senco človeka, ki sedi na tem stolu. Ali te izjave namenijo komercializaciji obeh šovov ali pa je vse resnica, ne bomo izvedeli nikoli.
Odhod
Pustolovščina ob obisku Poveglie, in to tako blizu civilizacije, je popolna. Kuga, psihiatrija, bolni zdravnik, poskusi na ljudeh, prst iz pepela, kosti na obali, potopljena plovila, vampirji, duhovi – vse te zgodbe trajajo in kar ne potihnejo. Šele ko sva spet v »varnem« svetu na Lidu, pomisliva, da sva v vseh urah na Poveglii slišala samo – tišino. Absolutno tišino. Onkraj verjetnega – samo tišino. Nihče, noben ptič, noben glas se ni vtihotapil na otoško površje, kjer sva čutila sladek duh cvetov in kjer so rasle fige velikanke in ogromna granatna jabolka in robidnice, morda najslajše v življenju. Ali obstaja prekletstvo Poveglie, kot je nekoč obstajalo prekletstvo Tutankamonove grobnice? Za tolažbo: stari Grki so menda izumili čarobni napoj za preganjanje spomina na vse trpljenje in gorje.
Benečani imajo svoj rek: Ko pri nas umre zlobnež, se zbudi na otoku Poveglia.
Občutek je res nenavaden: kot bi me nekdo opazoval prav ves čas, čeprav vem, da ne more biti nikogar.