Še en korak k nepreglednosti dela
Sprememba poslovnika Novost, pod katero bi se premier Janša podpisal tokrat, bi dodatno zaprla možnost védenja o dogajanju
V osmih mesecih bi Janševa vlada že četrtič spremenila poslovnik vlade.
Poslovnik vlade ni zadeva, ki bi jo spreminjali prav pogosto. A arhiv Uradnega lista razkriva, da se Janševa vlada z dokumentom, ki ureja delovanje vlade, v nasprotju s svojimi predhodnicami, precej dejavno ukvarja. Od novembra lani, ko se je odločila uvesti prvo spremembo poslovnika po šestih letih, bi ga tokrat načela še četrtič.
Prvo spremembo dokumenta, ki je močno posegla v avtonomijo ministrstev, je zahteval sam premier. Tedaj so, očitno za dosego večjega reda in discipline v svojih vrstah, poslovnik spremenili tako, da po tem, ko vlada določi besedilo predloga akta, ki ga sprejema državni zbor, in mu ga pošlje v obravnavo, lahko ministrstvo na vloženo besedilo predlaga vložitev amandmaja le s soglasjem vlade. Ministri so se strinjali z namenjeno vlogo, da postanejo kurirčki med državnim zborom in predsednikom vlade.
Najnovejši predlog za spremembo poslovnika pa prinaša manjšo preglednost dela vlade. Janez Janša bi se namreč podpisal pod spremembe, ki bi omogočile skrivanje mnenj ministrstev ali vladnih služb. Poslovnik vlade bi tako dopolnili z določbo, da mnenja ministrstev in vladnih služb, s katerimi predlagatelj ni dosegel predhodne uskladitve, niso samostojen dokument, temveč se štejejo za prilogo k vladnemu gradivu, ki je v postopku izdelave in je še predmet medresorskega posvetovanja. Zato bi organ v teh primerih (in le ob eni izjemi iz zakona o dostopu do informacij javnega značaja) prosilcu zavrnil dostop do zahtevane informacije.
Skrivanje nasprotnih mnenj
Ni težko uganiti, kaj se skriva za idejo najnovejše spremembe poslovnika vlade – z njo želijo doseči, da v javnost ne pride dokumentacija, ki nastaja v fazi usklajevanja, oziroma da se ne izve, ali je kdo nasprotoval vladnemu gradivu. Tega ne bi bilo več mogoče pridobiti, tudi če bi se zaprosilo zanj kot informacijo javnega značaja.
Delo vlade bi bilo bolj nepregledno, saj ne bi bilo mogoče pridobiti informacije, ali je na primer določen zakonski predlog vladna služba za zakonodajo kritizirala, morebiti presodila, da je neskladen z zakonodajo, ali pa, da mu je kakšno ministrstvo nasprotovalo. To se je, denimo, zgodilo v primeru prekinitve postopka imenovanja evropskih delegiranih tožilcev;
• Od novembra lani že četrta sprememba.
• Manjša preglednost dela vlade.
• Sporno omejevanje dostopa do informacij.
proti temu sklepu vlade se je v svojem strokovnem mnenju izreklo pravosodno ministrstvo.
V uradu informacijske pooblaščenke so kritični. Omenjena sprememba poslovnika bi, se strinjajo, v praksi nedvomno lahko vplivala na manjšo dostopnost vladnih gradiv, ki so bila doslej prosto dostopna, zato opozarjajo, da je vprašanje, ali je podana določena izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja, vedno stvar presoje konkretnega upravnega postopka, ne glede ne morebitne določbe poslovnika. »Povedano drugače – poslovnik vlade ne more poseči v veljavno zakonsko ureditev na področju dostopa do informacij javnega značaja in vnaprej določiti, da so določene izjeme vedno in a priori podane. Izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja je namreč mogoče določiti le z zakonom. Ali so podane, pa se presoja v vsakokratnem upravnem postopku – na prvi stopnji presoja posamezen zavezanec, na drugi pa informacijski pooblaščenec,« pojasnjujejo.
Omejitve že v času Cerarjeve vlade
Skrivaštvo aktualne vlade sicer ni unikum v slovenski politiki. Decembra 2014 je vlada Mira Cerarja namreč uvedla novo pravilo glede spremljanja in snemanja sej vlade, in sicer, da se seje vlade in njenih delovnih teles zgolj le še avdio snemajo, posnetki pa se ne prepisujejo več. Kot so tedaj pojasnili v uradu vlade za komuniciranje, je to bila konkretna in neposredna posledica zahtev po razkritju magnetogramov. Vlada si je po besedah tedanjega generalnega sekretarja vlade Darka Krašovca »lahko le s takim ukrepom zagotovila možnosti za učinkovito in nemoteno izvajanje svojih pristojnosti«. Šlo je sicer za posledico medijske zahteve po objavi magnetograma seje vlade, na kateri je ta potrjevala kandidate za evropskega komisarja iz Slovenije. Tako naj bi preverili, ali se je takratna premierka Alenka Bratušek na seji vlade najprej sama predlagala in nato tudi soodločala o svoji kandidaturi za evropsko komisarko.