Dobrobit živali je povezana z dobrobitjo rejcev
Milena Kovač, profesorica na biotehniški fakulteti Prikazani način ubijanja pujskov ni dovoljen, oskrba ran bi lahko bila boljša
Milena Kovač je profesorica na katedri za znanosti o rejah živali na biotehniški fakulteti in dobra poznavalka stanja dobrobiti živali na slovenskih prašičerejskih farmah. Večkrat je obiskala tudi farmo Ljutomerčan. Posnetki s prašičje farme, ki jih je objavilo društvo Projekt transparentnosti živalskih obratov in o katerih se še vedno ugotavlja, ali prihajajo zgolj z omenjene farme, po njenem mnenju ne kažejo realnega stanja v slovenskih rejah prašičev. Je pa dobrobit živali po njenih besedah povezana z dobrobitjo rejcev – ti se pri nas spoprijemajo s številnimi težavami.
Kako komentirate prizore iz objavljenega videa?
Video prikazuje samo slabo plat, ne predstavlja reje prašičev pri nas. Nekatere prakse so legalne, prisotne so povsod, ne samo v Sloveniji. Takšna je ukleščenost plemenske svinje v času laktacije, ko ima pri sebi še pujske, in prvi mesec po pripustu, ko so svinje lahko v individualnih stojiščih.
Res pa si prizadevamo, da bi tudi svinjam omogočili malo več svobode. Za pripustišče imamo rešitev, prasilišče pa je še vedno problem. Imamo kotce s prosto svinjo, ki so sicer nekoliko večji, a tudi svinja v gibanju potrebuje več prostora, zato je več poškodb pujskov. Ti kotci torej prinašajo večjo dobrobit za svinjo in manjšo za pujske, saj so izgube velike, zlasti pri velikih gnezdih. Na farmi Ljutomerčan imajo zelo lepa gnezda, živorojenih pujskov na gnezdo je okoli 16,5. V takšnih primerih je kakršenkoli prasitveni kotec precej majhen in v kotcih s prosto svinjo bi bilo še več poškodb pujskov.
Ena od rešitev je kotec z začasnim zapiranjem svinje s pregradami – ukleščimo jo za 14 dni, potem jo sprostimo. Nekatere reje v tujini sisteme reje s prosto svinjo imajo, ampak vezane so na blagovno znamko, ki jo kupci podpirajo. Meso je nekoliko dražje. Če vztrajamo pri najcenejšem mesu, je višji standard dobrobiti lahko problem.
V trgovini na izdelkih piše, da je meso slovensko, a je vprašanje, ali to drži, pravi Milena Kovač, redna profesorica na oddelku za zootehniko ljubljanske biotehniške fakultete.
So poškodbe in rane svinj in pujskov na posnetkih običajne ali pomenijo kršitve?
Da so običajne, ne morem reči. Pogosto obiskujem prašičje farme in tam snemam, saj za pedagoški proces potrebujem tudi 'slabe slike'. A jih težko dobim. Pujski se rodijo s poškodbami, na posnetku je bilo videti pomanjkanje kože, slabotne mladiče. Omenjena farma nima tako veliko izgub pujskov, okoli osem odstotkov, kar je za večja gnezda pričakovano. Vendar če preračunamo, da je tam na leto rojenih 15.000 pujskov, to pomeni, da je 1200 slabotnejših pujskov že ob porodu. To se sicer sliši veliko. A rezultatov ne smemo presojati po številu, ampak po deležih.
Ali te pujske ubijejo, kot vidimo na posnetku?
Poškodovanih pujskov, kot so na primer tisti brez kože, ni tako veliko. Te se usmrti.
Na način, kot ga prikazuje posnetek, z metanjem ob tla?
Takšno ubijanje ni dovoljeno, tega tudi ne počnejo. V prejšnjem tisočletju, ko sem začela kariero v prašičereji, so to delali. Zdaj poškodovane ali slabotnejše pujske zberejo na hodniku, zatem pride veterinar in jih evtanazira. Včasih je bila meja za usmrtitev pujska teža, manjša od 0,8 kilograma. Zdaj delavci poskušajo rešiti vsakega, ki v določenem času začne piti mleko. Slabotni pujski, ki niso pili mleziva, niso zaščiteni
in prej zbolijo. S tem postanejo vir okužb. Usmrtitev prihrani pujsku trpljenje in preprečuje širjenje bolezni v reji. Vsekakor je prašiča bolje vzrediti vsaj do mase 30 kilogramov, kot da se ga usmrti. Za usmrtitev se rejec odloči le v težjih primerih.
Ali menite, da so bili vsi posnetki z videa narejeni na farmi Ljutomerčan?
Mislim, da ne, a težko zagotovim. Je pa tako: če je zgradba stara, naredi tudi reja slabši vtis. Te farme niso obnavljali, ker želijo preseliti dejavnost na farmo Cven. To je tudi razlog za slabše stanje objektov. Poškodbe in rane – bule na plečkah –, kot jih vidimo, lahko nastanejo, ko svinje ležijo na
prasilišču ali drugje na poškodovanih ležiščih. Lahko pa tudi, ko živali združimo v skupine in se običajno stepejo. Ponekod vidimo, da so bile rane oskrbljene z jodom. Rane pri prašičih je težko zaščititi s povoji. Bi pa oskrba ran, ki jih vidimo na posnetkih, lahko bila boljša.
Nadzor in svetovanje glede zdravja živali na farmah opravlja veterinarska služba. Ljutomerčan ima sicer zunanjega veterinarja, ki je zelo dober. Verjamem, da daje dobra navodila. Res pa je, da ob poškodbi živali veterinar ne more priti takoj, kot je želja.
Kakšno je stanje z vidika dobrobiti živali v slovenskih prašičerejah v primerjavi z rejami v tujini?
V državah, iz katerih uvažamo prašičje meso, na primer na Danskem in v Španiji, so vse črede večje. V naših rejah je manjša koncentracija živali in tudi manjša poraba antibiotikov. Manjše črede pomenijo tudi manjšo produktivnost in dobiček, zato morda kakšna oprema pride pozneje. Drugače pa so naše tehnologije zelo podobne tistim v razvitih prašičerejskih državah.
Na dobrobit živali močno vplivajo odnosi v proizvodni verigi. V tujini se vsi bolj držijo pogodb. Pri nas kupci od rejcev pogosto odkupujejo živali z zamikom. To pomeni, da v hlevih presežejo maso in gostoto naselitve. Rejci prašičev nimajo kam dati, novi prihajajo in to so v rejah velike stiske. Nekateri rejci so se že odločili za prodajo prašičev v Avstrijo, saj tamkajšnji kupci pridejo takrat, ko obljubijo. Nereden odkup je šibka točka naše prašičereje in vpliva tudi na dobrobit.
Drugo, kar vpliva na dobrobit, je strašansko dolgo pridobivanje gradbenih dovoljenj za nove hleve. Treba bi bilo predvideti, da kmet lahko gradi. Rejci imajo interes za izboljšanje dobrobiti živali, saj to prinaša boljše rezultate. Produktivnost živali je lahko znak, da je za dobrobit dobro poskrbljeno. Če je proizvodnost slaba, je dobrobit pomanjkljiva.
Doseči je treba, da bo slovensko meso prodano v Sloveniji in da ga bo kupec lahko prepoznal.
V katerih delih bi morali spremeniti zakonodajo, da bi zagotovili večjo dobrobit živali? Sprememba zakonodaje ni rešitev, rešitev sta potrošnik in družbeno okolje. Doseči je treba, da bo slovensko meso prodano v Sloveniji in da ga bo kupec lahko prepoznal. V trgovini na izdelkih piše, da je meso slovensko, a je vprašanje, ali to drži. Ko bo rejec prašiče prodal pravočasno, bo imel veselje delati z njimi in ne bo delal s strahom. Osnova za dobrobit živali je dobrobit rejca. Ko bomo poskrbeli tudi za to plat medalje, lahko popravimo tudi zakonodajo. Obratno ne gre.