Ameriški vse ali nič

Ameriški politični »saj ni res, pa je« dobiva nove šoke: najmanj šestdeset teksaških demokratskih zakonodajalcev je z zasebnima letaloma pobegnilo v prestolnico Washington, da bi v Austinu onemogočili glasovanje vodilnih republikancev za zaostritev volilne zakonodaje. Republikanski guverner Greg Abbott obljublja, da jih bo po vrnitvi v državo samotne zvezde na silo privedel v državni parlament, saj mu zakonodaja to omogoča. Demokrati pravijo, da se ne bodo vrnili pred koncem sedanjega parlamentarnega zasedanja, republikanci pa grozijo, da bodo takoj po njegovem preteku razpisali novega.

Volilna zakonodaja je v osrčju pogosto diametralno nasprotnih političnih, gospodarskih in socialnih programov velikih ameriških strank, na nasprotnih polih pa niso le politiki, ampak tudi volivci. Demokratski prvaki govorijo o najpomembnejšem preizkusu za ameriško demokracijo po državljanski vojni za osvoboditev sužnjev v devetnajstem stoletju, predsednik Joe Biden je nedaleč od iladelijske Independence Hall, v kateri so ustanovni očetje ZDA sprejeli deklaracijo neodvisnosti in ustavo, govoril o zakonodaji Jima Crowa 21. stoletja. Ta je še desetletja po koncu sužnjelastništva na jugu države ovirala svobodne volitve nekdanjih sužnjev.

Republikanci prepričujejo, da bo predlagana teksaška zakonodaja olajšala volitve in hkrati onemogočila zlorabe, pri tem pa ne pozabijo omeniti, da v nasprotju s Teksasom ali Georgio v Bidnovi domači zvezni državi Delaware zgodnje glasovanje sploh ni dovoljeno. Tudi oddajanje glasovnic v zbiralnikih zunaj nadzora volilnih komisij, ponekod uvedeno sredi pandemije, naj bi omogočalo zlorabe, še bolj pa upiranje dokazilom identitete z veljavnim osebnim dokumentom, ki po demokratskem prepričanju otežuje volitve temnopolte manjšine in revnih. Republikanci opozarjajo, da so morali uporni demokratski zakonodajalci pred poletom v drag washingtonski hotel predložiti osebni dokument, vsak teksaški – in ameriški – volilni upravičenec pa ima enotno matično številko.

Na obeh ameriških političnih bregovih verjamejo, da morajo za zmago na prihodnjih volitvah prevladati v teh razpravah, gre pa tudi za vprašanje, katera »velika laž« iz pandemičnega in volilnega leta 2020 bo prepoznana za ameriško različico goebbelsovske propagande. Demokrati s tem izrazom označujejo vztrajanje prejšnjega republikanskega predsednika Donalda Trumpa pri ukradenih volitvah, na drugem bregu republikanska predsednica senata Arizone še pred koncem forenzičnega preverjanja glasovnic z zadnjih predsedniških volitev v občini Maricopa govori o neskladjih z uradnimi rezultati. Republikanci natančen pregled vsake glasovnice zahtevajo tudi v nekaterih drugih odločilnih volilnih okrajih, demokrati pa opozarjajo, da je na sodiščih spodletelo več kot 80 volilnih tožb.

Zmagovalec v tem sporu bo imel morda prosto pot za svoje programe, večinoma zelo drugačne od nasprotnikovih. Vladajoči demokrati so se pravkar dogovorili o 3500-milijardnem infrastrukturnem načrtu. Načrtujejo tudi enostrankarsko sprejetje postavk za boj proti podnebnim spremembam, zdravstveno zavarovanje in pomoč družinam, podobno kot v prizadevanjih za volilno zakonodajo v znamenju večjih pristojnosti zveznih oblasti. Republikanci hočejo v duhu ustanovnih očetov in več kot dvestoletne tradicije braniti ameriški federalizem, v duhu povojnega razvoja reaganizem in tudi trumpovski populizem, ki se je pred pandemijo izkazal kot uspešen magnet za ameriški delavski razred.

Preizkus novih ameriških političnih spopadov bodo še pred naslednjimi predsedniškimi volitvami vmesne volitve leta 2022 in na ameriškem političnem odru se bo še naprej streljalo z vsemi topovi. Obe opciji poskušata eksplozivno gospodarsko okrevanje med iztekanjem pandemije izkoristiti za novo premešanje ameriških političnih in gospodarskih kart, če le mogoče, z betoniranjem svojih idej po vsej državi za daljši čas.

Na nasprotnih polih glede volilne zakonodaje niso le politiki, ampak tudi volivci.