Podlistek Borut Kraševec AGNI

2. DEL

Bruha in bruha ga, spet kot fakir, le da njegov ogenj v nasprotju s fakirjevim ne ugasne takoj, ampak se kot lava razliva po tleh. Vse je šlo najbrž ven. Moški še nekaj časa ostane v istem položaju in globoko diha ‒ prsi se mu dvigajo in upadajo.

Ogenj je izbruhal, ampak to ga ni ohladilo. Kdo ve zakaj ‒ morda želi vse popraviti, vse povrniti v prvotno stanje ‒ postavi klopco. In se usede nanjo. Medtem ko se nagiba naprej, se s komolci opre ob stegna in dlani zakoplje v lase. Na tla spet neslišno zapivka goreča plastika. Moški se ozre na žensko. Nenadoma se vrže k njej na tla, svoja usta nastavi na njena in ji z rokami pritiska na prsi ‒ daj, daj, daj ... Po nekaj minutah odneha in, kot se zdi, samo še nemočno opazuje, kako njegova rdeča sled na njenih ustnicah hitro izginja. To ga očitno še posebno potre: glavo nagne vznak in odpre sonce v noč. Ker ni zvoka, je težko reči, kaj je to ‒ rjovenje, histeričen smeh ali kaj tretjega. Tega ne vemo, vidimo pa, da se gledalec medtem divje poganja z veje na vejo, kot da zaradi nečesa ne bi imel obstanka.

Toda nenadoma vendarle obstane in tudi pogleda v nebo: ulil se je dež. Vse, vsi začnejo hitro temneti. Moški se v strahu ozre na žensko, ki postaja vse bolj podobna klopci, drevesom in pesku na potki. Vrže se nanjo, kot da bi jo hotel zavarovati pred dežjem, kot da bi jo skušal ogreti ali vsaj še za nekaj časa ohraniti v njej toploto. Ko dež malo poneha, njen posiveli obraz zajame v dlani in ga začne hlastno drgniti. In res, obraz postane bolj rdeč ‒ videti je, kot da je vtrl vanj malo življenja. Telo začne še bolj drgniti: po vratu, rokah, trupu pa spet po obrazu. Ampak takoj ko z enega dela telesa preskoči na drugega, prejšnji spet začne siveti.

Moški se kleče opre z rokami ob stegna in nekaj časa miruje, kot da bi premišljeval. Nenadoma vstane, prime žensko pod pazduhami in jo odvleče h klopci. Ko jo vleče, se ji čeljust povesi in ven spet pokuka sonce, ampak on tega ne opazi. Položi jo na bok in dvigne na klopco tudi noge, pod glavo pa ji zvije roko: da bo bolj komot. Potem še malo posedi ob njej, kot da bi se poslavljal, vstane in odide.

Dež povsem poneha. Žensko telo leži na klopci, a se kdo ve zakaj ne zlije s sivino okoli njega ‒ še zmeraj je nekoliko svetlejše, drži pa, da precej manj kot gledalec na drevesu. Ta še ni odšel, nasprotno, videti je, da se je opogumil. Začne se spuščati, toda še preden pride do tal, se nenadoma obrne ter hitro odskaklja v krošnjo. Trenutek zatem se spodaj prikaže silhueta štirinožnega bitja s koničastimi ušesi in košatim repom. Bitje nedaleč od klopce zastane, kot da se obotavlja, in steče naokrog. Ob luži shlajene lave se ustavi, jo ovoha ter previdno, na napetih vzmeteh nog, stopi proti telesu. Šljac! Kaj? Nekdo jo je obliznil. Šljac, šljac! Potem jo je prijel in položil med enake kepice mesa, kot je bila ona sama. Zarila se je mednje, na toplo. A že kmalu je začel v njej rasti občutek praznine. Kdaj pa kdaj je dvignila slepo glavo na drhtečem vratu in vohala. Cvilk, cvilk?! Nenadoma se je puh zgoraj razmaknil in po zraku se je razlezel bel vonj. Teptajoč pod sabo telesca, ki so naenkrat oživela, se je pognala gor. Skakala in hlastala je, dokler ni nečesa ujela in stisnila: vanjo je gosto špricnilo. Goltala je, ne da bi se menila za lačno piskanje zraven. Nekoga je odrinila ‒ izgini! ‒ in stiskala naprej. Ampak ni se najedla. Potem je nekaj ‒ šljac! ‒ potegnilo iz klobčiča štiri telesca. Od zgoraj je slišala njihove vesele piske, ki pa so hitro potihnili. Očitno so našli, kar so iskali: slišati je bilo samo še cmokanje. Ni bila izbrana. Toda ko so se naslednjič prisesali, je bilo hrane za vse dovolj, za nameček pa je imela poseben okus, poln in nasiten.

Oči je odprl vratca kotilnika in Maša je čez njegovo ramo zagledala tesen prostorček, po katerem sta bila nastlana seno in kunčji puh. Segel je vanj in nekaj iz njega preložil v košarico, ki jo je držala.

»Dva,« je rekel. Rožnati telesci, ki so ju po hrbtu že začele prekrivati dlačice, sta dvigali glavi z zlepljenimi očmi. »Štiri ... Sedem ...« Še malo je pobrskal. »Sedem. Štirje so šli.«

Roman Agni Boruta Kraševca (LUD Šerpa) lahko za 22 oziroma 18 evrov (v trdi ali mehki vezavi) kupite v knjigarnah oziroma po spletu. * V podlistku bomo objavili samo prvi del knjige.