Akademik prof. dr. Miha Tišler (1926–2021)

V 95. letu starosti nas je 25. marca 2021 zapustil akademik prof. dr. Miha Tišler, zaslužni profesor in prvi rektor Univerze v Ljubljani v samostojni Sloveniji. Rojen je bil 18. septembra 1926 v Ljubljani. Diplomiral je leta 1952 na Fakulteti za kemijo takratne Tehniške visoke šole v Ljubljani in leta 1953 na Prirodoslovno-matematični fakulteti Univerze v Ljubljani. Od asistenta je napredoval do rednega profesorja in bil do upokojitve (1995) redni profesor za organsko kemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. V letih 1953–1955 je pripravljal doktorat na univerzi v Cambridgeu (Anglija) pri Nobelovem nagrajencu lordu Toddu. Leta 1955 je bil promoviran za doktorja kemijskih znanosti na Univerzi v Ljubljani. Leta 1970 je bil izvoljen za izrednega, 1977 pa za rednega člana SAZU, 1978 za dopisnega člana SANU ter leta 1979 za dopisnega člana HAZU (takrat JAZU) in člana New York Academy of Sciences. Od 1995 je bil član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu. Leta 1996 je bil imenovan za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani in leta 2000 za častnega doktorja Univerze v Ljubljani. Raziskoval in predaval je na mnogih tujih univerzah, med drugim na univerzi v Freiburgu (Nemčija), na več univerzah v Veliki Britaniji in ZDA, na avstralski nacionalni univerzi v Canberri ter na univerzi v Trstu. Po vrnitvi iz Cambridgea je posodobil delo na katedri za organsko kemijo tako v pedagoškem kot raziskovalnem pogledu. Področje njegovih raziskav je obsegalo sinteze novih organskih spojin, dinamiko in reaktivnost organskih molekul, premestitve cikličnih sistemov, izomerizacije in tavtomerije ter ugotavljanje struktur novih organskih spojin. Težišče njegovega dela so bile heterociklične spojine. V zadnjem desetletju se je posvetil raziskavam nekodiranih aminokislin in raziskavam uporabe spojin kot gradnikov heterocikličnih sistemov. Spričo odmevnih dosežkov je postala ljubljanska skupina, t. i. ljubljanska šola, ne samo prva šola o heterocikličnih spojinah v nekdanji Jugoslaviji, ampak se je že v zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja uvrstila med vodilne tovrstne skupine v svetu.

O raziskavah je poročal na številnih kongresih, univerzah in inštitutih doma in v tujini. S sodelavci je organiziral 5. mednarodni kongres za heterociklično kemijo v Ljubljani (1975) z več kot 650 udeleženci in 8. mednarodni simpozij o kemiji organskih žveplovih spojin (1978), sodeloval pa je še pri organizaciji simpozijev v Gradcu, Ljubljani in Trstu. Bil je član znanstvenega odbora mednarodnih simpozijev o organskih žveplovih spojinah, član mednarodnih znanstvenih odborov številnih kongresov in simpozijev. Bil je tudi član uredniškega odbora Acta Chemica Slovenica, Croatica Chemica Acta, Journal of Heterocyclic Chemistry, Heterocycles, Advances in Heterocyclic Chemistry, Organic Preparations and Procedures International, DOGA – Turkish Journal of Chemistry in Heterocyclic Communications.

Napisal je knjige Narava, človek in kemija (1985), Sporočilnost molekul (1998), Reminiscence in razmišljanja (2001), v okviru izdaj SAZU pa dela Prispevki kemije k evropski kulturi in civilizaciji (2003), Kiralnost in molekule življenja, Na obeh straneh navideznega zrcala (2005) in Jezik molekul: kemično sporočanje in sporazumevanje (2008). Za to knjigo je leta 2008 prejel priznanje Slovenske znanstvene fundacije prometej znanosti za odličnost v komuniciranju. Je avtor več univerzitetnih učbenikov s področja organske kemije ter avtor ali soavtor številnih preglednih člankov in monograij s področja organske kemije. Njegova bibliograija (COBISS) obsega več kot devetsto enot.

Bil je predstojnik katedre za organsko kemijo (1971–1984), prodekan (1969–1973) in dekan (1973–1976) Fakultete za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani, podpredsednik (1973– 1977) in predsednik (1978–1980) International Society of Heterocyclic Chemistry. Od 1991 do 1995 je bil rektor Univerze v Ljubljani. V istem času je bil član ožjega odbora Evropske rektorske konference (CRE), od 1993 do 2009 je bil član stalnega odbora mednarodne asociacije Ius Primi Viri (IPV) s sedežem v Rimu. Bil je tudi nacionalni predstavnik Iupaca (Mednarodne unije za čisto in uporabno kemijo), član univerzitetnega sveta, znanstvenega sveta za področje naravoslovno-matematičnih ved pri ministrstvu za znanost in tehnologijo, član znanstvenega sveta Kemijskega inštituta in Instituta Jožef Stefan, član programskega sveta za kemijo in član programskega sveta za naravoslovno-matematične vede pri Raziskovalni skupnosti Slovenije (RSS), član sveta za znanost Republike Slovenije, član sveta za visoko šolstvo Republike Slovenije, član delovne skupine pri OECD in član državnega sveta. Prav tako je bil član The Royal Society of Chemistry (MRSC) in upravnega odbora Evropske znanstvene fundacije. Kot rektor si je prizadeval za vključitev Univerze v Ljubljani v mednarodna združenja, pod njegovim rektorovanjem je bila Teološka fakulteta, ki je bila ob ustanovitvi univerze ena od matičnih fakultet, po štirih desetletjih spet vključena vanjo.

Leta 1962 je dobil nagrado Sklada Borisa Kidriča, 1977 Kidričevo nagrado in 1981 nagrado za izume in izboljšave. Prejel je priznanje in plaketo japonske univerze Tohoku v Sendaju, plaketo International Society of Heterocyclic Chemistry, listino in plaketo slovaške tehniške visoke šole v Bratislavi, listino oddelka za farmacijo takratne Fakultete za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani, priznanje in plaketo univerze Hoshi v Tokiu, priznanje Fakultete za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani ter priznanje Maksa Samca za zasluge za Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Leta 1995 je prejel priznanje ambasador znanosti Republike Slovenije, leta 2005 pa Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju organske kemije. Odlikovan je bil z redom dela s srebrnim vencem, leta 1995 mu je bil podeljen viteški red sv. Gregorija Velikega.

Na koncu naj dodam še nekaj svojih misli. Pri prof. Tišlerju sem se vključil v raziskovalno delo že kot študent v 3. letniku. Bil je moj mentor pri diplomi in doktoratu. Takoj po diplomi sem postal asistent in takoj po doktoratu sem odšel na podoktorski študij v Kanado. Takrat še ni bilo elektronske pošte in mobilnih telefonov in šele po osmih mesecih bivanja v Kanadi sem prvič slišal slovensko besedo. Edini stik z domovino je bila pisemska korespondenca, ki pa je bila počasna, saj je letalsko pismo potovalo v eno smer osem do deset dni. S profesorjem sva bila v redni pisemski korespondenci. Jaz sem poročal o delu v Kanadi, profesor Tišler pa me je obveščal o delu na katedri. Danes si ne moremo predstavljati, kaj je to pomenilo mlademu človeku v tistih časih. Najino sodelovanje je trajalo od leta 1958 do leta 2006, ko je izšla zadnja skupna publikacija. Profesor Tišler mi je bil najprej skrben mentor in strog predstojnik, v poznejših letih pa izvrsten kolega in zanesljiv prijatelj.

Pogrešal ga bom, pogrešali ga bomo vsi, ki smo z njim kdajkoli sodelovali.

Branko Stanovnik,