Kaj hoče ženska
74. canski filmski festival Čudeži svete Benedette, sladko trpljenje Najslabše osebe na svetu in skrivnosti Bergmanovega otoka
Freudovo famozno vprašanje, kaj hoče ženska, kar je, mimogrede, tudi naslov nove knjige kolegice Irene Štaudohar, si na letošnjem Cannesu postavlja več režiserjev. Skozi zgodbe raziskujejo tako imenovani ženski pogled in se mu hočejo približati, ga razumeti, podoživeti. Med ustvarjalci, ki jim to bolj ali manj uspeva, sta Norvežan Joachim Trier in Nizozemec Paul Verhoeven.
Poleg znanstvenofantastičnih trilerjev ( RoboCop, Popolni spomin in Mož brez telesa) umetnost Paula Verhoevna, ki bo čez nekaj dni dopolnil 83 let, že ves čas navdihuje tudi ženska seksualnost. Od erotične nizozemske uspešnice Turške sladkosti ( Turkish Delight, 1973) do ekstravagance o striptizetah Slačipunce ( Showgirls, 1995), ki ga je napovedoval slogan »po križanju pride vstajenje«, pa od Prvinskega nagona ( Basic Instinct, 1992) z manipulativno in zapeljivo Sharon Stone do kontroverznega psihološkega trilerja Ona ( Elle, 2016) z Isabelle Huppert, s katerima se je uvrstil v tekmovalni program canskega festivala, a ostal praznih rok.
Morda se mu bo sreča nasmehnila letos. Če smo iskreni, se nam, čeprav ni brez pomanjkljivosti, bolj ko se pomikamo skozi program, pogosteje prikazuje svetnica Benedetta z avreolo iz zlatih palmovih listov. V kostumski drami iz 17. stoletja, s fotograijo in mizansceno v manierizmu flamskih renesančnih mojstrov, čeprav z nekoliko površno scenograijo, od mladih nog spremljamo mlado Benedetto, ki jo oče obljubi Bogu in pripelje v samostan ob bogati doti, ker »Jezusu lahko služiš samo, če imaš denar«, kot pravi mati prednica (vedno izredna Charlotte Rampling). Osemletnico, ki ima z devico Marijo poseben odnos in ji ta uresniči prav vse želje, takoj uvedejo v stroga samostanska pravila in odenejo v raskavo obleko, saj je »telo tvoj največji sovražnik in se v njem ne smeš počutiti preveč udobno«. Benedetta odraste v dehtečo Virginie Eira (belgijska igralka čudovito zaobjame moralno večplastnost lika), ki jo, da bi jo obvaroval pred skušnjavo, vsakokrat v videnjih obišče Jezus – enkrat kot vitez pridirja na belem konju, drugič kot pogumni junak seka glave kačam. A novinka Bartolomea (Daphne Patakia), ki se pred zlorabami očeta in bratov zateče v samostan, vnese nemir v spokojno in ponižno Benedettino dušo. Zapleteta se v strastno in eksplorativno ljubezensko razmerje, ki Benedettina videnja še okrepi. Ni znano, ali je k čudežem, ki se vrstijo v prisotnosti Benedette (vključno s stigmato), pripomogel makov napitek, s katerim sestre mirijo njene halucinacije, a drame je dovolj, da materi prednici in nunciju prekipi in spravita Benedetto na grmado, medtem pa se mestecu Pescia nevarno bliža črna smrt.
Verhoevna je resnična zgodba o vzponu in padcu opatinje Benedette Carlini obsedla ob knjigi Judith C. Brown Immodest Acts: The Life of a Lesbian Nun in Renaissance Italy ( Nespodobna dejanja: življenje lezbične nune v renesančni Italiji), ki vključuje zapise pričevanj resničnih sester Benedette in Bartolomee v čarovniških procesih v 17. stoletju. Verhoeven tematiko obdela po svoje – z obilo provokacije, satire in sarkazma, ter polno intrig, manipulacij, izdajstev, golote, nazornimi prikazi spolnih igric (pri katerih odigra ključno vlogo priročno obdelan kipec device Marije), srednjeveških bestialnosti in sprevrženih mučilnih praks. Božjo bližino in ljubezen je mogoče najbolje občutiti prek spolnosti, blasfemično spregovori Verhoeven skozi obsedeno Benedetto, v nasprotju z materjo prednico, ki v ilmu cinično pripomni: »Noben čudež se ne zgodi v postelji, verjemite.«
Slovo od mladosti
Uspešno se v žensko psiho, ali bolje, v tiktakanje biološke ure vživi Joachim Trier, ki v simpatični mladostniški dramediji Najslabša oseba na svetu kompleksnost ljubezenskih razmerij svoje junakinje Julie shematično razdeli na dvanajst poglavij. Vihrava in nestanovitna Julie se nikakor ne more odločiti, kaj bo, ko bo velika, čeprav je slovo od mladosti vzela že davno. Prekine študij medicine in se odloči za psihologijo, potem jo premami fotograija in na koncu konča kot prodajalka v knjigarni z ambicijami pisateljice erotične literature. Enako neodločna je pri izbiri fantov, sploh pa ne razmišlja o otrocih. Prav partnerski odnosi in starševstvo so središčni motiv tega sicer tipičnega evropskega koprodukcijskega pudinga, ki ga odlikuje dobra montaža. Tridesetletno Julie (vloga je bila pisana za Renate Reinsve, ki se v lik vživi lahkotno in naravno) torej spremljamo skozi zabavno, duhovito, odštekano, a tudi predvidljivo tranzicijo v konvencionalno odraslo, čustveno zrelo in odgovorno osebo.
Po navdih k Bergmanu
Tudi junakinja v ilmu Bergmanov otok je zbegana. Za razliko od njenega moža Tonyja, realiziranega ilmarja (Tim Roth), ki stresa scenarije iz rokava, je za Chris (Vicky Krieps) pisanje mukotrpno garanje, muke, ki si jih prostovoljno zadaja sama. Po navdih se zakonski par odpravi v scenaristično rezidenco, na čarobni otok, kjer je v vetru, borovcih, skalnatih obalah, hišah in ljudeh še vedno prisoten duh Ingmarja Bergmana. Nastanita se v hiši, ki je bila kulisa njegovih Prizorov iz zakonskega življenja – ilma, ki je razdružil mnogo parov, kot ju opomni skrbnica njegove zapuščine. Med delom se Tony udeležuje organiziranih turističnih vodenj po otoku, ki Bergmana povzdigujejo v božanstvo, Chris pa se odzove povabilu mladega domačina in skrivnosti otoka razišče v dvoje. To postane navdih za njen scenarij o vihravem razmerju med Amy (Mia Wasikowska) in Josephom (Anders Danielsen Lie), ki se pred nami odvije kot ilm v ilmu. Z nepretenciozno romantično dramo francoska igralka, režiserka in kritičarka Mia Hansen-Løve ( Oče mojih otrok, Zbogom, prva ljubezen) verjetno razčiščuje tudi pred leti propadel zakon s francoskim režiserjem in ilmskim teoretikom za Cahiers du Cinéma Olivierom Assayasom, znanim častilcem Bergmana.