Kaj še preostane velikim
Če niste milenijci, se morda še spominjate reklame za renault clio, ki ga ima sin bogatega šejka raje kot veliko limuzino. Med slovenskim življem je bila priljubljena tudi, ker so tedaj revolucionarnega francoskega malčka začeli proizvajati v Novem mestu. Do danes se je iz male Slovenije v širni svet odpeljalo že dva milijona teh vozil. Naši najboljši kolesarji so se tudi odpeljali in svet obrnili na glavo.
Francija je včeraj praznovala največji državni praznik, na radijskih valovih je bilo mogoče na poti na cilj kraljevske etape poslušati domala le o revoluciji, rojstvu nacije in republike, ki je v svet ponesla troedino geslo svoboda, enakost, bratstvo. Ter kajpak o Slovencu Tadeju Pogačarju v rumeni majici.
Kaj bi Francozi dali, da se čudežni deček svetovnega kolesarstva septembra 1998 ne bi rodil družini na Klancu pri Komendi, temveč nekje tukaj, na vznožju Pirenejev ter bi ponesel slavo 65-milijonske domovine do Elizejskih poljan. Nekoč so galski petelini zmagovali serijsko, že od leta 1985 in zadnje zmage bretonskega jazbeca Bernarda Hinaulta pa žalostno pogledujejo na vrh zmagovalnega odra.
Nekoč so jih premagovali veliki športni in geopolitični zavezniki ter tekmeci, Belgijci, Italijani, Španci, Nemci, Američani, Britanci, zadnja leta pa so prinesla nenadejani zasuk. Najprej 22-letni Kolumbijec Egan Bernal, nato še 21-letni Slovenec Pogačar, ki je za nameček dobil dvoboj z rojakom Primožem Rogličem.
Zgodba se letos ponavlja, na žalost brez Rogle, zato pa s še močnejšim in bolj prepričljivim Pogijem, pri katerem se zdi, da je zmagati na Touru nekaj otroško enostavnega. Pa ni, kar vprašajte vse predhodne rodove slovenskih kolesarjev, h katerim je spomin ušel tudi ob zmagi Avstrijca Patricka Konrada v 16. etapi. Pred osamosvojitvijo in še leta po njej je bila dirka po Avstriji za številne slovenske kolesarje okno v svet in skrajni doseg v boju za končno zmago. V kolesarsko razvitejši Italiji so jih z redkimi izjemami imeli za delavce, ne za zmagovalce.
Danes pa naši severni sosedi komentirajo, da upajo, da bodo, potem ko so po 16-letni suši slavili etapno zmago na Touru, njihovi kolesarji vendarle bolj podobni slovenskim in da bi dirka po Avstriji, ki so jo letos zaradi inančnih težav odpovedali drugič zapored, vzcvetela, kot je dirka po Sloveniji. Šampiona slovenskega kova si brez dvoma želijo tudi Italijani, ki tako kot Španci še čakajo na prvo etapno zmago na 108. dirki po Franciji. Vsaj Američani so dočakali nekaj zadoščenja, potomec slovenskih izseljencev Sepp Kuss je v Andori prekinil njihovo desetletno sušo na največji dirki na svetu.
Dvomilijonska Slovenija se je v kolesarsko igro velikih vrinila samo z izjemnim človeškim kapitalom. Če bi na Pogačarja in Rogliča gledali skozi prizmo inančnih vložkov v šport in kolesarstvo, si ju Slovenija ni zaslužila, vendar ju ima. Velikim ta čas preostane samo to, da gledajo, kako zmagujeta. Francozov to ne moti. Gledanost Toura je bila v njegovi domovini v prvih dveh tednih rekordna.