Ej, hudo mi je!

Na fasadi enega od ljubljanskih blokov se je sredi epidemije, torej pozimi, pojavil velikanski grait. Nekdo je s črnim sprejem (in lepo pisavo) napisal: Ej, hudo mi je, kako si ti? Meni tudi, pridem. Jebeš deveto.

Velikokrat grem mimo tega napisa v zadnjem času, ko se je precepljenost Slovenije ustavila pri 35,4 odstotka, ko se govori o prihajajočem četrtem valu, grozeči različici delta in jeseni, ki morda ne bo lepa, ker bomo spet zaprti sedeli doma. V slogu Kennedyjevega »ne sprašujte, kaj lahko država stori za vas« sem pomislila, da je moja državljanska dolžnost, da necepljenim v svoji bližini nekaj rečem. Jih vsaj previdno vprašam, zakaj se niso cepili, jih poskušam prepričati ali pa razumeti. Detektirala sem tri. Najprej starejšo sorodnico s pridruženimi boleznimi. Cepljena bi lahko bila že zgodaj spomladi, pa ni. Njen odgovor, »saj nisem proti, se pa ne bom cepila, ker se nikoli nisem«, poslušam od marca. A zadnje čase niti ne, ker se je skrila pred mano. Zavedam se, da je necepljenje njena človekova pravica, kljub temu se mi na telefon ne oglasi. Druga je moja stara prijateljica iz mladih dni. V neki družbi je po tiho omenila, da ni anticepilka, se ji pa zdi, da bi bilo cepljenje zanjo »nekaj slabega«. Previdno potipam, kaj jo skrbi. Noče povedati, se pa počuti ogroženo. A ne od virusa, temveč od ljudi, ki jo o tem kar naprej sprašujejo. Grozno je, pravi, zato raje odneham.

Tretja je moja pedikerka. Vse leto se je jezila na virus in ves svet, ki je zaprl njen salon. Zdaj se ne bo cepila. Neka stranka ji je pokazala grozljivo sliko otečene roke po janssenu. Tokrat poskusim bolj na trdo. Rečem ji, da ne bom več njena stranka, če ne bo cepljena. Ne pomaga. Njena odločitev je trdna, moja procepilska kampanja pa popolnoma neuspešna. Morda pa nam pozimi ni bilo tako »hudo«.