Vnaprej napisana afganistanska tragedija
Talibi prevzemajo nadzor tudi nad območji, na katerih jih ni bilo že dvajset let
Ta teden je v Kabulu poveljstvo preostalih 650 pripadnikov ameriške vojske in marincev od generala Austina Scotta Millerja prevzel general Kenneth McKenzie. Primopredaja poveljstva v času odhajanja še zadnjih ameriških vojakov izpod Hindukuša je potekala v temačnem vzdušju, ki je spominjalo na konec vietnamske vojne in ameriški umik iz Sajgona (danes Hanoj). Talibi so pred vrati skoraj vseh večjih afganistanskih mest. Zatrdili so, da nadzirajo 85 odstotkov države.
Vse, prav vse je bilo jasno vnaprej. In v Afganistanu – ter tudi v mednarodni skupnosti – prav nihče ni presenečen nad hitrim razvojem dogodkov, ki so sledili napovedi o dokončnem umiku ameriških (in Natovih) sil iz države.
Ameriški predsednik Joe Biden je (do)končni rok za umik sicer kolikor se le da neposrečeno določil za 11. september, toda večina ameriških vojakov in marincev se je, skupaj s pripadniki vojaškega letalstva, ki so prenehali leteti nad Afganistanom, že umaknila iz države, ki je s kratkimi premori – najdaljši je bil, ironično, prav vladavina talibov med letoma 1996 in 2001 – že 42 let v stanju vojne, večne vojne.
Ko je večina izmed še nedavno približno 2500 v Afganistanu vojaško dejavnih Američanov pred desetimi dnevi v tišini zapustilo ključno vojaško in letalsko oporišče Bagram, o svoji nakani pa ameriški poveljniki – več o odnosu preprosto ni treba vedeti – niso obvestili ne afganistanskega vojaškega vrha ne poveljstva varnostnih sil, so talibi hočeš nočeš dobili odobritev za prehod iz silovite spomladanske ofenzive v hitro in vnaprej pripravljeno osvajanje ozemlja.
Večna vojna
Talibi so se osvajanja ozemlja lotili strateško in z jasno vizijo. Obkolili so več ključnih mest, denimo Herat, Kunduz, Džalalabad in Kandahar, ter – tako rekoč brez boja – nekaj največjih mejnih prehodov na severu države (meji s Tadžikistanom in Uzbekistanom) ter na zahodu (meja z Iranom). S tem so močno okrepili svoja politična in pogajalska izhodišča, obenem pa si – ob vseobči trgovini z opijsko pasto in islamskih davščinah, ki jih pobirajo na območjih, ki so pod njihovim nadzorom – priskrbeli nov vir financiranja svojih aktivnosti.
Najbolj bode v oči, a obenem ni presenetljivo, dejstvo, da so talibi, ki so februarja lani v Dohi z Združenimi državami sklenili mirovni dogovor, večino ozemlja zasedli brez boja. Še več: več sto pripadnikov afganistanskih varnostnih sil (vojska in policija), ki so v zadnjih tednih ostali brez podpore iz zraka, na tleh pa je ostala tudi večina oskrbovalnih, za oddaljena oporišča ključnih helikopterjev, je pred napredujočimi talibi zbežalo čez mejo. Tam jih – ne v srednjeazijskih državah ne v Iranu – nikakor niso bili veseli, saj se oblasti bojijo, da bi jim čez mejo lahko sledili tudi talibi, hkrati pa se, tudi tu je mogoče zaznati odseve vietnamske vojne, zavedajo možnosti regionalne destabilizacije.
Talibi so, med drugim, obkolili tudi Herat, ki je bil od padca talibskega režima novembra 2001 najbolj stabilno in funkcionalno afganistansko mesto, v katerem so večino nalog v okviru Natove misije (na vrhuncu jo je tvorilo 150.000 vojakov) opravljali tudi pripadniki Slovenske vojske. Ismail Kan, legendarni lokalni vojaški poveljnik in eden od najbolj vplivnih gospodarjev vojne (»Lev iz Herata«) še iz časov sovjetske okupacije, je ob (pro)padlih državnih političnih in varnostnih strukturah zato – zelo podobno se dogaja tako rekoč po vsej državi – pozval k mobilizaciji prebivalstva.
Pred Kanovim posestvom na obrobju Herata se je zadnjih nekaj dni gnetlo več sto oboroženih in na boj s talibi pripravljenih moških: to je še en znak, da se Afganistanu obeta novo, brutalno vojno poglavje. »Da bodo talibi takoj po ameriškem odhodu po vsej državi napadli, je bilo predvidljivo, toda način in hitrost kolapsa afganistanskih varnostnih sil je vseeno presenetljiva,« meni Kate Clark, ki piše analize za spletno stran Afghanistan Analysts Network.
• Talibi so zatrdili, da nadzirajo 85 odstotkov Afganistana.
• Osvajanja ozemlja so se lotili strateško in z jasno vizijo.
• V sosednjih državah se širi strah pred regionalno destabilizacijo.
Najbolj bode v oči dejstvo, da so talibi večino ozemlja zasedli brez boja.