O zaupanju in aktivnem državljanstvu

Vlada, ki gospodari z našim in izposojenim denarjem, bi nam lahko prihranila referendumske (skoraj) štiri milijone pa veliko ogorčenosti zaradi nesprejemljive novele zakona, ogromno angažmaja, denarja nevladnih organizacij in okoljsko ozaveščenih državljanov, nešteto ur prostovoljcev, ki bi s svojo energijo lahko reševali številne druge probleme. Poleg tega žali, da smo/so ugrabili in zlorabili referendum »za neke druge cilje, tudi politične«, da je ljudstvo bilo »žal« zavedeno, da se je odzvalo čustveno …

Res, državljani reagiramo na vladanje in politiko vse bolj čustveno. Komu ne zavre kri, če vlada ob poslanski večini z vsakim zakonom brezvestno načenja pravno državo in blagor Slovencev, uničuje in nam jemlje javno dobro ter na vso moč hiti z ukrepi in zakoni, ki favorizirajo zasebno pred javnim, kapital pred človekom? Taki vladi, ki vlaga v obravnavo zakone, v katerih se vedno skrivajo nomotehnične napake in podtaknjenci, ne zaupam. Zato vsak dan gledam na tretjem programu Televizije Slovenija prenose sej parlamentarnih komisij in državnega zbora ter ne morem verjeti, da vladajoči ne umaknejo pravnih skrpucal, ki jih pripravljajo na ministrstvih, da ne upoštevajo pripomb zakonodajnopravne službe, niti ne sprejmejo amandmajev, ki jih vlagajo opozicijske stranke, da bi ublažile škodo.

Koga ne bi razbesnelo, da je politika spisala in potrdila zakon, ki omogoča uničevanje narave, ni pa do 3. julija (!) letos ne napisala ne sprejela predpisov ter zakonov o zmanjševanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na okolje, kot to nalaga direktiva evropskega parlamenta in sveta. Ministrstvo za okolje je treba spomniti na skrb za zdravo življenjsko okolje (72. člen ustave RS). Kljub vsem okoljskim in drugim katastrofam ne dobivamo zakonov, ki bi ščitili naravo, naše zdravje, z ustavo zagotovljene pravice, pač pa zakone, ki odpirajo vrata kapitalu na vsakem koraku, in sprijeno oportuno politiko, ki preti demokraciji, svobodi in človeku.

Državljani postajamo vse bolj aktivni, beremo ustavo in hočemo odločati (3. člen). Ne zaupamo več besedam odtujene vlade, politike, da izvaja ustavo, da skrbi za javni blagor. Tudi neodvisne, strokovne institucije, plačane iz državnega proračuna ali velikega kapitala, se nam zdijo vse bolj spolitizirane in zlobirane. Zaupamo malemu ozaveščenemu človeku, največkrat mlademu, brez prtljage, in tistemu, ki je že osamljen bíl bitko s kapitalom ter politiko. Zaupamo njihovi človečnosti, iskreni energiji, prostovoljnemu delu, njihovi veri, da bodo izboljšali svet. Hvala, da ste.

Saša Jenko Pahor,

Ljubljana