Zlom ob trku z družbenopolitično dejanskostjo
Dva dni pred sklepno slovesnostjo so ugibanja o zmagovalcih že glasnejša
Do konca festivala sta le še dva dneva in peščica filmov. Z jutrišnjo podelitvijo nagrad, na kateri bo častno zlato palmo prejel Marco Bellocchio za izvirni oeuvre (umetniški opus), s katerim je zaznamoval sodobno kinematografijo, predvsem pa italijanski radikalni film s silovitim in svobodnim umetniškim izrazom, se bo sklenila edinstvena in, upamo, neponovljiva edicija festivala.
V zraku so pričakovanja in ugibanja, kako bo glasovala žirija, ki jo letos sestavljajo avtorji različnih okusov in stilskih provenienc. Še najbolj vpadljiv med njimi je njihov predsednik Spike Lee, prvi temnopolti filmar na tej prestižni funkciji. Tradicionalno je predsednikova beseda zadnja, čeprav zares šteje vsak glas. Na prvi pogled ni veliko filmov, ki bi nagovorili najbolj doslednega borca za pravice temnopoltih med ameriškimi filmarji. Te tematike zares ne naslovi noben film iz uradnega programa. Spike Lee, sošolec Anga Leeja z newyorške univerze, sicer med svoje najljubše filme prišteva Tatove koles (Vittorio De Sica), Botra (Francis Ford Coppola), Ulice zla (Martin Scorsese), Obraz v množici (Elia Kazan), Do zadnjega diha (Jean-Luc Godard) in muzikal Zgodba z zahodne strani (Robert Wise in Jerome Robbins), kar bi lahko bila dobra novica za prismuknjeno Caraxovo Annette, glede na to, da druge reference nimajo primere v letošnjem programu. Nezanemarljivo je tudi to, da v Annette igra Adam Driver, ki je z Leejem sodeloval pri filmu Črni KKKlanovec. Indic, da bi mu muzikal lahko bil všeč, je tudi to, da Spike Lee posveča veliko pozornosti filmski glasbi, čeprav morda sintetični pop-rock soundtrack ekscentričnih bratov Sparks le ni najbolj po okusu poznavalca in ljubitelja hip hopa in jazza iz Brooklyna. Je mogoče, da smo zmagovalni film videli že kar prvi dan festivala? Sicer pa je Lee v Cannesu javno izrazil simpatije do čadskega filma Lingui – edinega z afriške celine v tekmovalnem programu. Ker Lee verjame v moč filma, da lahko spremeni svet, imajo morda več možnosti politični filmi, kot sta Lapidovo Ahedino koleno in Gripa Petrovovih uporniškega Rusa Kirila Serebenikova, morda celo Zlom Catherine Corsini. Nekaj upanja ostane tudi za Wesa Andersona in njegovo Francosko depešo, v kateri je lik Jeffreyja Wrighta ustvarjen po podobi borca za človekove pravice Jamesa Baldwina. Jutri bodo ugibanja končana.
Da bo zmagala Annette, upa tudi del kritiške javnosti – letos manj številne kot v običajnih časih, zato pa bolj razdeljene. A kot je razbrati z lestvice, objavljene v reviji ScreenDaily, ki jo sestavlja deset izbranih filmskih kritikov najpomembnejših večinoma britanskih in francoskih publikacij, se v nečem le strinjajo. Najbolj jih je prepričala japonska epska zgodba o ljubezni, izgubi, žalovanju, strasti in ustvarjalni nuji Vozi moj avto ( Doraibu mai kā). Režiser in scenarist Rjusuke Hamaguči je kratko zgodbo Harukija Murakamija iz zbirke Moški brez žensk prenesel v skoraj triurno sago s 40-minutnim prologom. Avto v naslovu je prizorišče iskrenih in spontanih pogovorov med priznanim dramaturgom Jusukejem Kafukujem (Hidetoši Nišidžima) ter njegovo ženo in kasneje dekletom, ki prevzame vlogo šoferke. Namenili so mu 3,5 točke, kar je enaka ocena, kot jo je na tej lestvici pred dvema letoma dobil zmagovalni Parazit. Drugi na lestvici je, kot omenjeno, Caraxov muzikal, tretja pa Verhoevnova Benedetta. Veliko pozornosti je v zadnjih dneh požel tudi žanrsko podivjani Titane francoske režiserke Julie Ducournau. Če tekmovanje prevedemo v reprezentance, ima največ možnosti za zmago Francija, saj produkcijsko sodeluje pri kar 18 od 24 tekmovalnih filmov.
Noč v Parizu
Filme z aktualno družbenopolitično tematiko lahko v tekmovalnem programu preštejemo na prste ene roke. Veliko več se jih je odvrtelo v spremljevalnih sekcijah, kjer so blesteli prvenci. Med tistimi, ki so si drznili dregniti v politično osje gnezdo, je Catherine Corsini, ki je s filmom Zlom ( La Fracture) podala komentar francoske realnosti. To je très français film, s številnimi na ta račun enodimenzionalno začrtanimi protagonisti, katerih usode neke noči trčijo v čakalnici urgentnega oddelka pariške javne bolnišnice. Zunaj divjajo demonstracije in večina poškodovanih prihaja z bojnega polja s policijo. Tak je jezni voznik tovornjaka, pripadnik rumenih jopičev, ki se boji, da bo zaradi poškodovane noge izgubil službo, pa dekle, ki so ji policisti zlomili rebra in prebodli pljuča, ter razhajajoči se lezbični par v srednjih letih, s predstavnicama buržoazije, nevrotično Raf in pragmatično Julie. Za paciente skrbi požrtvovalna in skrbna medicinska sestra Kim, ki je doma pustila bolno dete, da bi pomagala drugim, čeprav osebje bolnišnice tisti dan stavka. Kaos zunaj in znotraj bolnišnice iz ure v uro narašča. Napetosti med protagonisti različnih miljejev in prepričanj režiserka rahlja s situacijsko komiko, hkrati si zada težko nalogo, komentirati zdravstvene, politične in socialne razmere v razredno razslojeni državi.
Nekaj gnilega je v deželi ruski
Naravnost v drobovje ekonomsko in moralno devastirane postsovjetske realnosti s prepolnim, zadušljivim avtobusom, na katerem se gnetejo degeneriranci vsakršne vrste, trešči ruski režiser Kiril Serebrenikov z distopično eskapado Gripa Petrovovih ( Petrovi v gripe). Kot da težav ne bi bilo dovolj, v temačni, postapokaliptični urbani krajini razsaja še virus. Izčrpanega risarja stripov Petrova, ki nenehno pokašljuje, febrilni delirij potegne v vrtinec norih in nasilnih dogodivščin, ki pričajo o brezupu in propadu sodobne Rusije. Radikalnost filmske izraznosti se v dve uri in pol trajajoči vizualni različici nagrajenega romana Alekseja Salnikova razredči predvsem v delu regresije glavnega junaka v otroštvo, ki iz selektivnega spomina ustvari svoj film.
Serebrenikov že drugič svojega filma ni pospremil v Cannes. Leta 2018 se je za zlato palmo potegoval s filmom Leto in takrat je bil zaradi svoje ustvarjalnosti, ki je kritična do sistema, kaznovan s hišnim priporom. Zdaj služi pogojno zaporno kazen in ni smel zapustiti države. A njegovo kritično filmsko sporočilo je kljub temu doseglo svetovno občinstvo na največjem festivalu stare celine.
Teorija zarote, ki je postala resničnost
Veliki Oliver Stone ( Nixon, Rojen četrtega julija, Rojena morilca) je s pridom izkoristil javno dostopnost dokumentov v arhivih, ki jim po petdesetih letih preteče rok stroge zaupnosti, in se vrnil k temi, ki ga je obsedala pred tridesetimi leti. V novem dveurnem dokumentarcu Revizija JFK: Pod lupo ( JFK Revisited: Through the Looking Glass), prikazanem v novem programu Cannes Premiere, na svoje vizionarstvo namigne sam, ko med arhivske posnetke in nova pričevanja ter analize strokovnjakov vtke inserte svojega filma JFK iz leta 1991 s Kevinom Costnerjem v glavni vlogi. Njegove domneve, da Oswald ni mogel biti (edini) strelec v atentatu na 35. ameriškega predsednika in da je za vsem zares stala Cia, so se z na novo razkritimi dokumenti in dokazi potrdile. »Teorije zarote niso več teorije, ampak resnična dejstva,« narator izjavi v filmu, v katerem s preciznimi forenzičnimi analizami in objavo utišanih pričevanj zapolnjuje vrzeli dosedanje nelogične uradne razlage tragičnega dogodka 22. novembra 1963, katerega posledice ZDA čutijo še danes. V napeto dramatizacijo dejstev (film je nastal s podporo britanske produkcijske hiše Ingenious Media in brez ameriških sredstev) vključi tudi primere Kennedyjeve zunanje politike in prizadevanja za mir na svetu, da bi jasno nakazal motiv za umor.
»JFK je bil zadnji ameriški predsednik, ki si je prizadeval za mir na svetu. Bil je človek, ki je spreminjal stvari. To je motiv za umor. Želim, da si film ogledajo mlade generacije, ki tega ne bodo mogle izvedeti iz učbenikov,« je na novinarski konferenci v Cannesu povedal aktivistični režiser, ki se je po dokumentarni seriji Intervjuji s Putinom, dokumentarcu Snowden in mini seriji Zamolčana zgodovina Združenih držav že lotil raziskovanja nove nevarnosti, ki grozi svetu. »To je CO2. Ogljikov dioksid je naš največji sovražnik, ki ga moramo ustaviti. Film bo predstavil vse metode proizvajanja čiste energije. Imamo tehnologijo in znanstveno podlago, da lahko zmagamo v tem boju.«
Filme z aktualno družbenopolitično tematiko lahko v tekmovalnem programu preštejemo na prste ene roke.