V gorah si spočije duha

Ljubljančan iz Seattla je predstavil nov album, ki je nastal v pandemičnem letu

Všeč so mi odprti prostori, planjave, širjave. V njih se lahko naša domišljija regenerira, prerodi. Ko vidim take odprte prostore, začutim, da jih moram zapolniti z zgodbami.

Moja družina je pogosto pohajala po planinah in gorah, tako da sem bil kot najstnik tudi svojevrsten plezalec, a bolj skromne sorte.

Slovenija je sicer majhna dežela, vendar ima prekrasno naravo. To je tudi kraj, kjer domišljija zaživi.

V okviru cikla Mala terasa sredi

Ljubljane je v torek v ljubljanskem Klubu Cankarjevega doma nastopil vsestranski glasbeni ustvarjalec Chris Eckman ter predstavil nov album Whe

re the Spirit Rests (Glitterhouse Records). Posnel ga je z multiinštrumentalistom Alastairjem McNeillom, kontrabasistom Žigo Golobom ter bobnarjem Blažem Celarcem. Z Eckmanom smo se pogovarjali o fotografijah, planinarjenju, slovenskih in ameriških gorah ter o zdravilni moči glasbe, ki mu je bila v oporo v pandemičnem letu.

Na facebooku objavljate fotografije narave, mest, hiš in različnih prostorov brez ljudi. Bi ti uničili vzdušje?

Prijatelj fotograf mi je pisal pred kakim letom. Dejal je, da sem precej prijazen fant, in me vprašal, zakaj ni nobenih ljudi na fotografijah. ( Smeh.) V resnici ne vem. Mogoče bi kak psihoterapevt znal kaj razvozlati. V mladosti sem bil veliko v planinah. Moja družina je pogosto pohajala po planinah in gorah, tako da sem bil kot najstnik svojevrsten plezalec, a bolj skromne sorte.

O, torej imate dobro podlago, da postanete Slovenec.

Ja, to sem povedal že mnogim. Fotografija na ovitku bi lahko bila iz gorovja pacifiškega severozahoda, lahko bi bila iz gorovja Cascade. Je pa fotografija z Jezerskega. Zelo podobna pokrajina je.

Všeč so mi odprti prostori, planjave, širjave. V njih se lahko naša domišljija regenerira, prerodi. Ko vidim take odprte prostore, začutim, da jih moram zapolniti z zgodbami. Slovenija je majhna dežela, vendar ima prekrasno naravo. To je tudi kraj, kjer domišljija zaživi.

Objavljate veliko fotografij slovenskih gora. Ste postali pravi planinec?

Zadnjih nekaj let, zlasti pa minulo, se rad vračam k znanim stvarem, da si najdem sidrišče. Še posebej zaradi vse te norije, s katero smo bili obdani. Tudi s pretiranimi in na trenutke povsem nerazumnimi ukrepi za preprečitev širjenja novega koronavirusa so nam omejevali dostop do narave.

Narava, predvsem planine so bile vedno kraj za obnovo energije, kjer dobiš nove poglede na stvari. Letos sem naredil deset pohodov po gorah. Julijske Alpe sem prehodil že kmalu, ko sem se preselil sem. Zadnjih nekaj let se spet vračam k planinam.

Za ovitek in knjižico albuma ste prispevali vse fotografije. Je narava nasprotje pesmi Cabin Fever?

Cabin Fever, tako naslov kot sama pesem sta izraz občutka, ko si zaprt. Prejšnja leta sem veliko potoval, tako da mi je sprva to pandemično leto dobro delo.

Niste edini glasbenik, ki mi je to povedal …

Ves čas si čakal, da boš lahko v miru zadihal, da ne bo več nervoznega dirkanja. In med pandemijo smo dobili priložnost za to. Glasbeniki smo sicer ostali brez prihodka, toda jaz imam glasbeno založbo, tako da nisem bil v enakem položaju kot drugi. Mnogi moji prijatelji so ostali brez prihodkov in jim je večinoma šlo precej slabo. Ta zaustavitev življenja je prinesla tudi nekaj dobrega.

Vaš novi album je 'koronski izdelek'. Ste imeli dovolj časa zase?

Samostojnega albuma že dolgo nisem naredil. Res me je zanimalo, kako bo izpadel. V bistvu se ga nisem nameraval lotiti, ker sem imel toliko drugega dela na različnih projektih.

Ko sem pa nenadoma imel veliko časa, sem začel pisati pesmi zgolj zase. Sicer vedno pravimo, da je tako, vendar je tokrat to bil neki topel, varen prostor, kamor sem se lahko vračal. V zvezi s tem albumom je čudovito, da so mi mnogi pisali in ga komentirali na družabnih omrežjih. Da ga veliko poslušajo in da jim, čeprav je precej temačen, pomaga pri popandemičnem zagonu življenja.

To niti ni bil moj namen. Ko sem pisal pesmi, nisem bil prepričan, da jih bom sploh posnel. Ko se jih je nabralo pet, sem sklenil, da to zveni kot moj novi album. Zame so bile te pesmi predvsem vaja, sproščujoče in sproščeno igranje. Akordi so preprosti …

Podobno kot pri Johnnyju Cashu …

On ni kompliciral, tudi jaz sem poskušal biti tak.

Album odpira Early Snow, hladna pesem o mrzlih čustvih in samoti.

Napisal sem jo marca lani in precej dobro opisuje takratno vzdušje … premore kar nekaj temačnih misli … Vendar se na koncu pesmi razkrije, da je to nekakšno pismo med dvema, ki sta bila ločena zaradi takratnih okoliščin. Vsekakor sem se hotel otresti depresivnosti ob koncu sveta, saj se nisem tako počutil. Pa tudi ne bi pomagalo ne meni ne nikomur drugemu. Iskal sem nekaj svetlega …

Najlepša rima je tista od Leonarda Cohena: There is a crack, a crack in everything, that's how the light gets in … [ Obstaja razpoka, razpoka v vsem, tako lahko vstopi svetloba …]

Iskal sem te razpoke v monolitni, prenapeti situaciji.

Album je posnet v počasnem, melanholičnem ritmu, je bolj temačen kot svetel. Je bilo ustvarjanje pesmi nekakšna terapija v pandemičnem letu?

Zagotovo. Mislim, da nimam bolj samoterapevtskega albuma od tega. Saj ne, da sem skušal neki svoj psihični del vstaviti v pesmi. Te pesmi so bile moje varno zatočišče. Vedno sem se vračal k temu. Sicer pa so mi mnogi rekli, da so se v pandemičnem času vračali k znanim stvarem, kot v varno zatočišče. Poslušali so znane stare pesmi … Nevrologi so preučevali možgane in ugotovili, da v njih najdlje ostane glasba, zvok in melodija, celo dlje kot besedilo. Pesmi so prebujale ljudi iz kome in demence, kajti pesem, ki si jo intenzivno poslušal kot najstnik, še vedno poznaš, melodijo, in celo besedilo po tridesetih letih znaš na pamet.

Album je zelo diskreten, držali ste se načela 'manj je več'. Dodali ste zgolj nekaj inštrumentov.

Snemal sem z Alastairjem McNeillom, Britancem, ki živi v Ljubljani. Prišel sem s tremi pesmimi, on jim je dodal nekaj atmosfere. Tudi ko sem nato snemal z Žigo in Blažem, se mi je zdelo, da je to povsem dovolj. Posnetek sem nato poslušal kake tri tedne in se odločil, da bom dodal še nekaj malenkosti. Posnetke sem poslal še štirim prijateljem po svetu, ki so prav tako bili doma in so hitro dodali vsak nekaj svojega.

Zdi se mi, da je to vaš najbolj osebni album doslej, poln kratkih zgodb, bolj lirični kot epski.

Bo kar držalo. Hotel sem biti preprost in iskren, tudi če so pesmi zaradi tega nekoliko poetične. V večini primerov so ostale besede, ki so mi najprej prišle na misel. V različnih časih imamo različne načine ustvarjanja. Včasih sem imel obilo napol narejenih pesmi in sem trpel dve leti, da sem jih dokončal.

Te so nastajale povsem drugače. Zelo hitro … Preprosto sem se snemal s telefonom, medtem ko sem nekaj brenkal na kitaro in akordom dodajal besede. V večini primerov potem nisem več kaj dosti spremenil. Veliko teh čustev je opaznih na površini. Ni jih treba prav globoko iskati. Preprosto smo imeli veliko časa. ( Smeh.) Zagotovo smo bili predolgo sami s svojimi čustvi.