Inteligenca Italijanov vodilo za naprej
Primož Gliha o evropskem prvenstvu v nogometu in trendih, ki jih pišejo zmagovalci
Spremljali smo vrhunski nogomet in odlično organiziran turnir, Uefa in Aleksander Čeferin sta opravila enormno delo.
Nekaj dni po koncu evropskega prvenstva v nogometu sem še močneje prepričan, da smo videli odličen turnir z veliko privlačnimi tekmami. Dobro, da pokal ni pristal v rokah Angležev, saj bi ostal grenak priokus, češ da so zmagali, ker so skoraj vse tekme igrali na štadionu Wembley.
Euro 2020 je najmočneje zaznamovala Italija, ki ji – zanimivo – v skupinskem delu tekmovanja ni bilo treba premagati niti ene reprezentance iz evropskega vrha. Toda to ne zmanjšuje njenega uspeha. Italija je igrala tekme na način, ki ga doslej od nje nismo bili vajeni – z veliko posestjo žoge, pogumno in kontinuirano v napadu. Vsi smo bili šokirani nad tovrstno filozofijo Italijanov, ki so poželi veliko simpatij.
Do izjeme je prišlo v polfinalnem derbiju s Španijo, ki bi si ga moral vsak trener, navijač in igralec zavrteti večkrat. Španci so prevladovali, Italijani so bili prisiljeni postaviti se v podrejeni položaj, to pa so storili velemojstrsko, s posestjo žoge pičlih 35 odstotkov.
Španci so »vstali od mrtvih« po skromnem začetku turnirja in prav v tekmi z Italijo igrali odlično, toda (z) manjkal jim je golgeter, ki ga potrebuje skoraj vsaka ekipa za vzpon na vrh. Alvaro Morata je zabil nekaj golov, toda premalo. V resnici nobena ekipa ni imela golgeterja, kakršni so bili Davor Šuker (Hrvaška), Marco van Basten (Nizozemska) ali še prej Gerd Müller (Nemčija), tudi Italijani so iskali alternativne rešitve.
Obstajata dva načina igre – nogometaš lahko igra egoistično zase in si podredi ekipo, lahko pa na način, da svoja ego in kakovost podredi kolektivu. Italijanski igralci so izbrali drugo možnost. Podredili so se in pogosto na igrišču trpeli. Več kot 30 tekem so igrali napadalno, nato pa v tekmi s Španijo pragmatično obrnili ploščo – čestitke selektorju Robertu Manciniju. Všeč so mi tovrstni inteligentni igralci, saj je v življenju najtežje spremeniti prav »navade« oziroma nekatere dolgo delujoče mehanizme. To zmorejo le inteligentni ljudje, zato so Italijani zasluženo postali evropski prvaki.
Finale? Morda je bil odločilen angleški gol že v 2. minuti tekme. Angleži so mi delovali celo bolj šokirani od Italijanov. Kot bi bili presenečeni nad vodstvom so pozabili igrati oziroma jim je to uspevalo le še petnajst minut na začetno evforijo in trans, nato so padli, Italijani so popolnoma zagospodarili na igrišču v slogu »saj nimamo več kaj izgubiti«. Hitro doseženi gol Luka Shawa je bil za Angleže usoden bolj od pozneje zgrešenih enajstmetrovk, saj je Italija povsem prevladovala.
Turnir je razkril vse manjšo razliko med t. i. velikimi in manjšimi reprezentancami. Prepričan sem, da bi videli še več domnevnih presenečenj, če bi premogle nižje rangirane izbrane vrste odlične vratarje, kakršen je naš Jan Oblak. Marsikatera bi prišla do tretje, četrte točke in igrala v osmini finala, morda v četrtfinalu. To me veseli iz zornega kota manjših držav.
Kot me veseli tudi dejstvo, da smo spremljali vrhunsko organizirani turnir po meri najzahtevnejših navijačev. Uefa in njen predsednik Aleksander Čeferin sta opravila enormno delo za priljubljenost nogometa kljub zgodovinsko oteženim razmeram za organizacijo velikega spektakla zavoljo pandemije in prizorišč v kar enajstih državah.