Šport na Slovenskem je bil olimpijski zamudnik
OI in šport na Slovenskem Olimpizem pred prvo svetovno vojno je zdrsnil mimo nas, ne da bi ga zares opazili (1)
Ko so 23. junija 1894 ob koncu kongresa športnih pedagogov, ki ga je v Parizu priredil baron Pierre de Coubertin, ustanovili Mednarodni olimpijski komite (MOK), je bil šport v sodobnem pomenu besede na Slovenskem šele v povojih. Ni naključje, da je bil Rudolf Cvetko, prvi Slovenec na olimpijskih igrah (leta 1912), tedaj častnik avstroogrske vojske.
Celo slovenska sokolska telovadba je pod taktirko sistematika dr. Viktorja Murnika šele na prelomu 19. in 20. stoletja začela preraščati v resnično gibanje. Že leta 1887 so v Ljubljani ustanovili Klub slovenskih biciklistov, 1893 pa Slovensko planinsko društvo. Tako kot kolesarska in planinska društva in pozneje tudi druga slovenska športna društva ustanavljali z zamudo, praviloma kot odziv na že prej delujoča nemška v naših mestih.
Za razvoj športa je bila tudi na Slovenskem na prelomu 19. in 20. stoletja pomembna uvedba prostovoljnih igralnih popoldnevov v srednjih šolah na območju Avstrije (1890). Zasnovani so bili, za razliko od obvezne šolske telovadbe, bolj športno. Običajno jih tudi niso vodili učitelji šolske telovadbe, temveč učitelji drugih strok, pogosto klasični filologi. Poleg iger, kmalu je prevladal nogomet, so dijakom priporočali plavanje, razne atletske vaje in pozimi drsanje.
Iz vrst dijakov, ki so bili deležni igralnih popoldnevov, so se pozneje prenekateri uveljavili kot pionirji slovenskega športa, npr. inž. Stanko Bloudek in njegov krog. Prva slovenska športna društva so šport gojila izključno v družabnem smislu. Zavedni Slovenci so denimo leta 1900 ustanovili Športno društvo Maribor, ki je v tem smislu smislu gojilo – poleg telovadbe – več drugih zvrsti: turistiko, kegljanje, streljanje s flobertom, kolesarjenje in najbrž prvo na Slovenskem tudi tenis. Mariborskemu podoben Ljubljanski športni klub so ustanovili leta 1906.
Slovenskemu dijaškemu nogometnemu klubu Hermes (1909) v Ljubljani je šele za tem sledilo pravo nogometno društvo – Prvi slovenski footbalski klub Ilirija (1911). V športu smo bili – kot še v marsičem drugem – Slovenci precejšnji zamudniki, zato je olimpizem pred prvo svetovno vojno nekako zdrsnil mimo nas, ne da bi ga zares opazili, kaj šele ponotranjili.
Prvi predsednik MOK Grk Demetrius Vikelas
Čeprav za začetnika modernega olimpijskega gibanja nesporno velja francoski plemič, baron Pierre de Coubertin (1863-1937), so ob ustanovitvi predsedniško mesto zaupali Grku Demetriusu Vikelasu (1835-1908). Coubertin je bil namreč sprva mnenja, da bi moral biti na čelu MOK zmeraj človek iz države prirediteljice naslednjih olimpijskih iger. Sam je v pričakovanju prvih olimpijskih iger moderne dobe v Atenah leta 1996 zato prevzel vlogo generalnega sekretarja MOK.
Grk Vikelas je kot poslovnež živel v Parizu. Prevajal je tudi dela
Williama Shakespeara v novo grščino. Po končanih prvih modernih OI 1896 je odstopil in se vrnil k prvotnim opravilom, posvečal pa se je tudi problemom, s katerimi se je soočala Grčija.
S tem je odprl vrata 29-letnemu predsedovanju Pierra de Coubertina, ki je ostal na čelu MOK do leta 1925, osem let dlje kot pozneje Juan A. Samaranch. Po olimpijskih igrah II. olimpijade moderne dobe v Parizu leta 1900 bi se moral kot predsedujoči MOK umakniti nasledniku iz prihodnje države gostiteljice OI. Toda eno je organizirati igre, drugo vodenje olimpijskega gibanja, zato je presodil, da odstop ne bi bil v prid prihodnosti olimpizma.
Namesto vojaški karieri se je posvetil pedagogiki
Ustanovitelju MOK, ki je tudi sam končal študij na Sorboni (zgodovina umetnosti, filologija in pravo), je njegova premožna družina sicer namenila častniško kariero, a se je sam odločil za pedagogiko. Občudoval je tako antiko kot tudi anglosaksonski šport, s katerim se je seznanil na svojih potovanjih v
Angliji, Kanadi in ZDA. Tudi sam se je aktivno ukvarjal s športom.
Močno ga prizadel poraz Francije v vojni v Prusijo (1870/71). Prepričan je bil, da je treba izboljšati psihofizične sposobnosti francoske mladine. Zavzemal se je za temeljito reformo tedanjega francoskega izobraževalnega sistema, ki je bil še vedno prežet z napoleonskim drilom.
Razmišljanje o tem ga je pripeljalo do zamisli o obnovi antičnih olimpijskih iger, na katerih bi se vsaka štiri leta v miru merila mladina z vsega sveta. Po njegovem naj bi bila to »šola za žlahtno razmišljanje in moralno čistost, za vzdržljivost in duševno energijo«, kar vse bi bil tudi prispevek k zagotavljanju svetovnega miru ...
Antične olimpijske igre je dojemal zelo romantično. Od vsega začetka je bil proti temu, da bi na igrah nastopali profesionalci, čeprav ni res, da so bili (vsi) udeleženci antičnih iger amaterji. Sprva je nasprotoval tudi temu, da bi na igrah tekmovale ženske, vendar je stališče korigiral že pred OI 1900 v Parizu.
Nadaljevanje sledi