Vedno Coca-Cola

Coca-Cola. Z ledom in limono. Mojo najljubšo pijačo – vselej originalnega okusa, nikoli tiste brez sladkorja, zero ali dietne – v Boštjanovi restavraciji Cubo dobim tudi v velikem kelihu. In užitek je popoln.

Že od malega, ko smo z družino živeli v Londonu, sem na Piccadilly Circusu vedno potegnila mamino roko, da sva se ustavili in sem lahko gledala, kako se je na velikem displeju počasi prižigal ikonični rdeče-beli napis, ki tam sveti že od leta 1955 in me je začaral. Coca-Cola. Za vedno.

Na oblikovni šoli smo morali četrti letniki grafičnega oblikovanja narediti diplomsko delo in moj pisni del je zajemal zgodovino embalaže Coca-Cole. Gradivo mi je priskrbel oče iz newyorških Public Library in MoME, moj mentor, zdaj žal že pokojni akademski slikar Bojan Kovačič, pa me je navdušen prosil za kopijo. S posebno izdajo stekleničke Coca-Cola sem mu jo ponosno podarila. Nekaj znancev me je večkrat skušalo dobronamerno opozoriti, da Coca-Cola škodi zdravju in podobno. Pa sem raje poslušala prijatelja, vrhunskega zdravnika Marka Bitenca, ki mi je dejal, da naj delam, kar mi paše, in da Coca-Cola celo pomaga pri slabosti. S Coca-Colo sva na njeno poslednje novo leto, ko imam jaz obenem rojstni dan, nazdravili z mojo takrat 90-letno nono, pa čeprav je bila sladkorna bolnica. Kako zelo je bila srečna tistih nekaj požirkov. »Prav si naredila,« me je potolažil dobri prijatelj in svetovno priznani endokrinolog Andrej Janež.

Da je Cristiano Ronaldo pred kratkim na novinarski konferenci odrinil sponzorske steklenice Coca-Cole in izjavil, da je ne dovoli piti svojemu sinu, in je s to gesto poskrbel, da je za več milijard padla vrednost podjetju Coca-Cola, je neprimernost brez primere.

In ne nazadnje. Kako gredo že verzi tiste pesmi ... Kdor ne mara Coca-Cole, ta ne ve, kaj dobro je. Olé!