Šah je šport, umetnost in znanost

Se je s šahistko Lauro Unuk – ta je ponosna, da je ena redkih ženskih predstavnic v tem športu – pogovarjala o zmagah in o tem, kako v šahu in življenju nasploh sprejema tudi poraze. Besede strogega očeta so Lauro na začetku njene poti spodbudile, da je b

Laura Unuk, najboljša slovenska šahistka in ambasadorka šaha, želi, da bi šah postal bolj prepoznaven in popularen tudi pri nas.

Če v življenju radi rečemo, da ni vse črno-belo, ampak vedno obstaja več odtenkov, več različnih pogledov, se zdi, da pri njej to ne velja. Črna in bela sta v njenem življenju dve zelo pomembni, morda najpomembnejši barvi. Barvi 16 igur in šahovnice s 64 polji. Brez tega Laura Unuk ne ve, kdo bi bila in s čim bi se ukvarjala. Ne nazadnje je prav s šahom izstopila iz povprečja, s treniranjem so se izboljšale njene kognitivne sposobnosti, kar se je poznalo in se še pozna v šoli oziroma pri študiju, pri premišljenih in logičnih odločitvah v vsakdanjem življenju, pri zrelosti pa tudi na njeni osebnosti.

»Šah mi je dal pospešek v samostojnem razmišljanju, novih idejah, ne vem, ali bi imela že v osnovni šoli tako dobre ocene, če ga ne bi igrala. Potem sem šla na Gimnazijo Bežigrad – kdo ve, brez šaha morda sploh ne bi bila prišla tja. Ne vem, kaj bi delala v življenju, ne vem, ali bi me biokemija sploh zanimala …« Kot da je ona sama igura v šahu življenja, ki so jo različne poteze in motivi oziroma odločitve pripeljali do tja, kjer je zdaj.

Ob zelo zgovorni, nasmejani in simpatični sogovornici si težko predstavljamo, da je (bila) včasih bolj zaprta vase, introvertirana. Uživala je v samoti, ki jo je po njenem – poleg šaha – naučila samostojnosti, odgovornosti, saj je zaradi tekmovanj že zelo zgodaj začela potovati sama in je spoznala, da je tudi v igri prepuščena sama sebi in svojemu znanju. Svojim možganom.

Laura Unuk je doživljala in še doživlja neke vrste socialno anksioznost, saj ji je zelo neprijetno ob misli, da bi se s sočlovekom, vrstnikom znašla v tišini. »Strah me je te čudne tišine. Zato kdaj malo več govorim, ker se bojim, da v nekem trenutku ne bo nihče vedel, kaj reči. Tudi če so to neumnosti, bom raje kaj rekla samo zato, ker je tišina tako grozno neprijetna.« Toda na turnirjih in med šahovskimi partijami je tišine veliko, pripomnim. »V tej tišini uživam, ker je ta tam nekaj najbolj normalnega, s soigralcem se niti ne smeš pogovarjati. Drugače pa je z vrstnikom, sošolcem, ko se srečaš, in bi bilo normalno kaj reči, pa ne veš, kaj. Pri šahistih se to ne dogaja, če ni druge teme, se lahko vedno v neskončnost pogovarjamo o šahu in o tem, kako je šla partija.«

Kako se je zgodil ta preskok v zgovorno, na prvi pogled zelo ekstrovertirano osebo oziroma v šahu iz obrambne v napadalno igralko? »To je prišlo z intervjuji in medijsko pozornostjo. Leta 2014, ko sem prvič postala mladinska svetovna prvakinja, sem se začela pojavljati v medijih. Sprva sem jecljala, nisem vedela, kaj naj povem. Več ko sem dala intervjujev, bolj sem postajala odprta in vedela sem, kaj bi rada povedala.« Da ve, kaj govori in želi sporočiti, se je občutilo tudi med najinim pogovorom v prostorih šahovskega kluba v Vilharjevem podhodu. Dobili sva se le nekaj dni po njenem zadnjem izpitu in pred začetkom svetovnega prvenstva v Sočiju.

Še vedno pa raje kot o svoji zasebnosti govori o šahu, ki je zanjo šport, umetnost in znanost, kot večkrat poudari. Čeprav šah še ni priznan kot olimpijski šport in na prvi pogled morda s kolesarjenjem, smučanjem in košarko nima veliko skupnega, Laura Unuk in mnogi drugi trdijo drugače. Šport je šah zato, ker za večurno sedenje pred šahovnico, pri daljših partijah tudi do šest ur, potrebuješ vzdržljivost in kondicijo. Poleg tega s tem, ko toliko razmišljaš in naprezaš možgane, izgubljaš kalorije in hujšaš, tudi do pet kilogramov med enim turnirjem, pove sogovornica. »Vse to so lastnosti športa, ki pa ga je treba najprej deinirati, kot pravi tudi dr. Jana Krivec, psihologinja in šahovska velemojstrica: zakaj je streljanje, pri katerem stojiš in streljaš, šport, in zakaj šah ne bi bil?« Prav tako je zelo pomembno, da so šahisti tudi sicer telesno aktivni, Laura ima najraje sprehode, poleg tega teče in dela vaje v itnesu, pred leti je z očetom in bratom trenirala kikboks.

Umetnost je šah po njenem zato, ker se nikoli ne moreš vsega naučiti, saj je možnih toliko potez, kot je atomov v vesolju. »Nikoli v življenju nisem odigrala dveh enakih partij, pa sem jih igrala že na tisoče.« To pomeni, da bo igralec oziroma igralka vedno dobil neko novo pozicijo in bo moral razmišljati, zakaj neko iguro prestaviti na določeno polje. To je potem tvoja umetnina, saj si na to idejo prišel sam, ker je to najbolj logično; seveda pa ni nujno, da je dobra, tako kot pri umetninah, a je nekaj, kar je tvoje in pusti pečat, svojo misel argumentira 21-letna šahistka.

»In znanost je šah zato, ker ga ne moreš razumeti. Tako ljudje kot tudi računalniki, ki se razvijajo, ne morejo v celoti razumeti, predvideti poteka igre. Lahko izračunajo 30 potez naprej, več pa ne.« In koliko jih lahko v neki običajni šahovski kondiciji izračuna sama?

To je odvisno od pozicije: če je klasična, zaprta, kjer se ne dogaja veliko in se je šele dobro začelo kalkulirati, moraš razmišljati takole, odgovarja: »Če igram to, bo nasprotnik igral tisto, če potem on igra tisto, se bom jaz premaknila tja … razmišljati moraš o več možnostih in potem v vsaki od teh še o kakih štirih, petih potezah naprej. V konkretni poziciji, kjer moraš računati matni napad, gre pa za forsiranje: če igram to, mora nasprotnik igrati tisto, potem jaz nadaljujem s tem … v teh primerih lahko izračunaš tudi do 15 potez naprej, saj gre za zmago in se boš povsem osredotočil na ta način igranja.«

Vse to za nekoga, ki šah pozna le bežno, predstavlja zapleten matematični račun, ki ga v resnici ni nikoli dobro razumel in ga ni znal izračunati. V šahu, ki je zelo psihološka igra, je ogromno logičnega in taktičnega razmišljanja, intuicije, pomembni so visoka kapaciteta delovnega in prostorsko-vizualnega spomina, mentalne predstave pa tudi sami motivacijski dejavniki. Med njimi izstopa želja po zmagi.

»Ko enkrat tekmuješ, si vedno želiš zmagati, hrepeniš po zmagi,« je kmalu po prejemu drugega najvišjega naziva v intervjuju povedala kolegici Vesni Milek. In kako zmagovalka, kakršna je Laura Unuk, zna v življenju sprejemati poraze?

»To je spet odvisno od situacije – tako pri šahu kot v zasebnem življenju.« Če se v šahu znajde v situaciji, ko je dala vse od sebe, ni naredila nobene hude napake in jo je nasprotnik premagal, bo to sprejela – podobno tudi v zasebnem življenju sprejme tisto, na kar ne more vplivati, ker pač pride tako. Če pa naredi hudo napako, čeprav je pred tem igra potekala gladko, takšen poraz sprejme težje oziroma potrebuje čas, da se pogovori sama s sabo in predela napačne poteze. »Ob tovrstnih porazih vedno pride žalost: zafrknila sem, grozno, zakaj?!? Potrebujem vsaj dve uri, da sem sama s sabo in to predelam. Enako reagiram tudi v življenju.« Zaveda se, da bodo vedno prihajali tudi porazi, še posebej ko igra proti velemojstrom, ki so veliko boljši od nje in s katerimi še ni na isti ravni. »Če bom igrala z njimi in izgubila, bom poraz sprejela. Če pa bom igrala s tistimi, ki so po ratingu oziroma nazivih slabši od mene, bom ob izgubi kritična. Vsekakor si vedno želim zmagati, a obenem ostajam na realnih tleh.«

Laura Unuk je začela spoznavati šah pri sedmih letih, ko ji ga je predstavil dedek, sicer izik, ki tudi sam ne mara porazov. Marsikaj iz tistega časa ji je že ušlo iz spomina, v ušesih pa ji je ostal računalniški zvok, saj je dedek šah veliko igral na računalniku. Zdaj je zagotovo vesel, da ga omenja v vseh intervjujih, čeprav že kmalu ni več hotel igrati z njo. ( Smeh.) Pred kratkim mu je za rojstni dan kupila kamnito šahovnico in ga pozvala k dvoboju. »Najprej ni hotel, potem pa sem mu rekla, da mu bom pustila še zadnjič zmagati, in tako me je premagal.« Je pa imel v zgodnejših letih

Laurinega učenja in tekmovanja v šahu zelo pomembno vlogo njen oče, ki je bil ob porazih strog in neizprosen.

»Če sem igrala slabo, sem vedela, da me bo oče kregal, zato sem vedno upala, da me bo prišla iskat mami. [ Nasmešek.] Očetu včasih najprej sploh nisem hotela povedati, da sem igrala slabo, saj se je odzval z besedami: groza, katastrofa …« Vendar je njegov strogi odziv sčasoma izkoristila sebi v prid. »Hotela sem, da me ne bi ozmerjal, ampak me kdaj tudi nagradil, zato sem začela bolje igrati, dobila sem motivacijo. Zavedam pa se, da pri vseh otrocih takšen pristop ne bi bil motivacijski, ampak prej nasprotno.«

Pravi, da sama svojih otrok, če bi jih imela, ne bi nikoli tako oštevala; po drugi strani pa se zaveda, da potem morda nikoli ne bi igrali bolje. »Prišli bi na tekmovanje, slabo igrali in bi jim rekla, da je vse okej, na naslednjem tekmovanju pa bi bila potem spet ista pesem …« Tako nikoli ne bi izstopali in postali najboljši, razmišlja mlada šahistka.

Vedno poudarja, da se dober mojster naredi, ne rodi. V zgodovini je znan primer madžarskega šahista in znanstvenika Lászla Polgárja, ki ga je fasciniral svet genijev in ki je svoje tri hčere že od zgodnjega otroštva mojstril v šahu. Nobena od njih ni nikoli dobila ženskega naziva, ampak so takoj osvojile moške nazive. Prav po zaslugi Judit Polgár, ki je naziv velemojstra dobila pri 15 letih in štirih mesecih, se je na ženske v šahu začelo gledati drugače. Do njene zmage (leta 2002) proti takratnemu svetovnemu prvaku Gariju Kasparovu je namreč veljalo prepričanje, da ne morejo biti tako dobre in dosegati takšnih rezultatov kot moški.

»Ponosna sem, ker sem ena redkih ženskih predstavnic v šahu. Na tekmovanjih se počutim super, ker dokazujem, da ni važno, ali sem ženska ali moški, saj lahko dosegam enake rezultate kot moški, ki so na moji ravni. Če imam rating 2400, sem enakovredna moškemu z enakim ratingom – to je edini faktor, ki je pomemben.« Laura Unuk vidi problem v tem, da je žensk v šahu toliko manj (približno 15 odstotkov), da je že statistično gledano težje doseči raven Magnusa Carlsena (trenutnega svetovnega prvaka), in bi se za to moral zgoditi čudež oziroma več čudežev. Za žensko je pomembno tudi, da se rodi v državi, kjer šah sploh lahko igrajo, kajti to še vedno ni možno povsod. Ženska potrebuje tudi več podpore, zelo pomembne so njene svobodne odločitve. »Morda bi jo šah zanimal, pa ga ni spoznala ali pa so bile prioritete drugačne: da se je poročila, imela družino. To je vsekakor element, ki je bil zlasti v preteklosti ključen. Veliko ženskam je bila pot do šaha zaprta, ker se je od njih pričakovalo, da bomo delale, imele otroke, družino. Zdaj se svet spreminja, ženske smo v službi in prinašamo domov enake dohodke kot moški, ta enakopravnost omogoča, da lahko počnemo enake stvari. Lahko igramo šah.«

Sogovornica, ki se tudi sama kdaj srečuje s seksističnimi izjavami v stilu »za punco pa dobro igraš« ali pa »si preveč luštna, zato nisem mogel dobro igrati«, kritično dodaja, da smo pri nas še vedno malo za časom, saj se še zdaj pričakuje, da ženske večinoma opravljamo »ženska«, gospodinjska dela. »To se spreminja, z vsako generacijo bo drugače, upam, da bolje.«

Šah igra, ker je to njena velika, največja ljubezen, poleg tiste partnerske s francoskim šahovskim velemojstrom. Zaradi želje po izobrazbi in inančni stabilnosti se je odločila za študij biokemije, ki jo zelo zanima in ki je, kot pravi, zelo težek. Med učenjem, ki ga je bilo v zadnjem mesecu in pol med izpitnim obdobjem veliko, pa se ji na stropu, kot Beth Harmon iz Daminega gambita, prikazuje šahovnica. Ko se je včasih učila ponoči, je šla med pavzo pred računalnik odigrat enominutno partijo šaha, ki ji je dvignila adrenalin. Tudi ko ima učenja dovolj, je šah njena pavza.

Zato je bilo v preteklih mesecih večkrat mogoče prebrati, da je Laura Unuk razpeta med šahom in študijem. Med predavanji in učenjem je večkrat tuhtala, na katero tekmovanje bi šla. »Razmišljala sem, da bi bilo super, če ne bi imela šaha, ampak samo študij, saj bi se mu lahko povsem posvetila in bi morda že šla proti doktoratu. Ker pa imam še šah – in ga imam raje kot študij – in ker želim biti na obeh področjih dobra, je večkrat težko. Če ne bi bilo ljubezni do šaha, bi mogoče imela desetke na faksu, tako pa jih nimam.« In če ne bi imela študija in bi vse vložila v šah, bi lahko bila velemojster že čez dve ali tri leta, še doda.

»Šah mi je dal pospešek v samostojnem razmišljanju, novih idejah, ne vem, ali bi imela že v osnovni šoli tako dobre ocene, če ga ne bi igrala.«

Včasih se srečuje s seksističnimi izjavami v stilu »za punco pa dobro igraš« ali pa »si preveč luštna, zato nisem mogel dobro igrati«. Kritično dodaja, da smo pri nas še vedno malo za časom, saj se še zdaj pričakuje, da ženske večinoma opravljamo »ženska«, gospodinjska dela. »To se spreminja, z vsako generacijo bo drugače, upam, da bolje.«