Igranje z usodo ranljive države
Libanon Tik pred obletnico eksplozije v Bejrutu se je politična kriza v državi še poglobila
Dolgoletni predsednik libanonske vlade Saad Hariri, ki je na vrhuncu protestov oktobra 2019 odstopil, po eksploziji amonijevega nitrata v bejrutskem pristanišču pred letom dni pa ponovno začel sestavljati vlado, se je v četrtek »odpovedal« mandatarstvu, saj mu sestavljanja novega vladnega kabineta v devetih mesecih zaradi nesporazumov s predsednikom države Michelom Aunom in zapletenih odnosov s Hezbolahom ni uspelo premakniti z mrtve točke. To bo razmere v Libanonu, ki se približuje točki, ko bo že mogoče govoriti o padli državi, še poslabšalo.
Saad Hariri, vodilni sunitski politik, ki je po smrti očeta v atentatu leta 2005 prevzel vodenje politične in gospodarske dinastije, je v četrtek popoldne v predsedniški palači v Bejrutu obiskal svojega političnega nasprotnika predsednika Michela Auna, ki bi moral odobriti (vz)postavitev novega vladnega kabineta. A to se ni zgodilo: Haririjev predlog predsedniku, enemu od ključnih gospodarjev vojne (1975–1990), ki so si po koncu spopadov leta 1990 dobesedno prisvojili državo, niti približno ni bil všeč. Predvsem pa ni bil všeč šiitskemu gibanju Hezbolah, državi v državi, ki danes bolj kot kadarkoli v zadnjih 30 letih poveljuje – posredno ali neposredno – toku (ne le) političnih dogodkov v Libanonu. »Največji problem v tej državi je Michel Aun, ki je povezan s Hezbolahom, ta pa ga ščiti. To je enačba te države. Kdor tega ne vidi, je slep,« je bil v četrtek neposreden Hariri.
Novo poglavje politične krize bi se težko odprlo v slabšem trenutku. Libanon je namreč v gospodarskih ruševinah, na robu popolnega kaosa – Svetovna banka je razmere v državi pred dnevi ocenila za eno izmed največjih kriz od leta 1850. Potem ko je Hariri oznanil umik kandidature za predsednika vlade, je libanonska lira (funt) dodatno izgubila vrednost – od septembra 2019 je libanonska valuta v primerjavi z ameriškim dolarjem izgubila več kot 90 odstotkov vrednosti. Enako velja za plače in druge dohodke. Kljub zoprnim posledicam pandemije covida-19 je glavna epidemija v Libanonu – revščina.
Ljudje nimajo česa izgubiti
V Bejrutu in Tripoliju so v četrtek zvečer ponovno izbruhnili srditi protesti: ljudje nimajo več česa izgubiti. Po napovedih Združenih narodov bo do konca leta pod pragom revščine živela že več kot polovica Libanoncev. Ta številka ne vključuje več kot milijon sirskih beguncev, ki so na dnu libanonske prehranjevale verige; ta je iz dneva v dan bolj dobesedna. Libanon, dežela obsedenosti s hrano in kulinariko, postaja polje lakote. Brezposelnost je največja po koncu državljanske vojne.
V Bejrutu po več ur na dan ni elektrike, marsikje na podeželju tudi po več dni. Zelo omejena je oskrba s pitno vodo. Zmanjkuje zdravil, lekarne se hitro praznijo. Pred bencinskimi črpalkami se vijejo kolone: bencin se je pred kratkim podražil za 30 odstotkov, zaradi česar je zavrela kri ničkolikokrat grobo prevaranemu in oropanemu prebivalstvu. Bančni sistem se je sesul že pred meseci – iz države je »pobegnilo« več deset milijard dolarjev, navadni smrtniki pa velikokrat nimajo dostopa niti do svojih skromnih prihrankov.
Z umikom Saada Haririja je Libanon vstopil v novo poglavje politične krize.