Raperji na čelu protestov
Revolt na Kubi Slogan Domovina ali smrt je nadomestilo geslo Domovina in življenje
Analitiki bodo ob nedavnih protestih na Kubi nedvomno razgrnili celo paleto vzrokov za revolt, vključno z zarotniškimi ozadji iz tujine, vendar ni dvoma, da gre tukaj za avtentičen lokalni upor. Na čelu tega so tudi in predvsem kubanski umetniki, ne nazadnje je nekakšna neuradna himna protestov pesem Patria y Vida, Domovina in življenje.
To se seveda neposredno navezuje na slogan Patria o muerte, Domovina ali smrt, ki je bil po revoluciji dominanten na Kubi in s katerim je leta 1964 svoj znameniti govor na sedežu Združenih narodov zaključil Che Guevara. Časi so se spremenili in prav na to so s pesmijo, ki je izšla januarja, opozorili glasbeniki Yotuel Romero, Descemer Bueno, Maykel Osorbo, Eliécer Márquez - el Funky in duo Gente de Zona. » Nič več laži, ljudje hočejo svobodo, ne doktrin, ne vpijemo več Domovina ali smrt,
temveč Domovina in življenje «, je besedilo pesmi, ki je kljub skromnemu dostopu do medmrežja pravi hit med Kubanci, pogosto je odmevala tudi na protestih na ulicah Havane, San Antonia de los Baños, Palma Soriana in drugih mest.
Soavtor pesmi v zaporu
Osrednja osebnost v tej zgodbi je raper Yotuel Romero, nekdaj član hip hop skupine Orishas, ki je bila v začetku stoletja prava revolucija na področju kubanske glasbe, takrat je bila deležna celo pokroviteljstva komunistične partije, sam Fidel Castro jih je povabil na sprejem. Zdaj je Romero v nemilosti, a ker ima mednarodno kariero – je tudi igralec in fotomodel – ter živi v tujini, so se kubanske oblasti spravile na manj znane pevce, ki so sodelovali pri snemanju pesmi in spota Domovina in življenje, v zaporu se je marca znašel Maykel Osorbo.
Miguel Díaz-Canel, ki je od leta 2018 predsednik države, pred tremi meseci pa je še nadomestil Raúla Castra na mestu prvega sekretarja centralnega komiteja kubanske komunistične partije, se je takoj lotil radikalnih ukrepov. Ko so izbruhnili protesti, so vse kubanske televizijske in radijske postaje ob treh zjutraj prekinile program in predvajale Canelov govor, v katerem je pozval »vse komuniste, da zavzamejo ulice in preženejo ameriške plačance«. Nekaj ljudi se je res odzvalo, vendar so po mnenju mnogih osrednje trge v Havani in drugod pravzaprav zasedli policisti in vojaki v civilu ter skušali ustvariti vtis spontanega ljudskega odziva.
Po gibanju San Isidro še 27N
Razmere so se po številnih aretacijah začasno umirile, vendar ni dvoma, da je avtoriteta oblasti načeta. Nedavni protesti so bili sicer najbolj množični, saj so ekonomske in socialne razmere na Kubi nevzdržne, vendar se nezadovoljstvo stopnjuje že nekaj let in ni povezano zgolj z obupnim socialnim stanjem, temveč gre za premik v dolgo povsem konformističnih ali apatičnih intelektualnih in umetniških krogih. Leta 2018 ustanovljeno gibanje San Isidro, poimenovano po eni od havanskih četrti, ki združuje skupino kulturnikov, novinarjev in akademikov, je ostro nastopilo proti dodatni cenzuri umetniškega ustvarjanja, po sprejetju tako imenovanega odloka 349 so namreč prepovedani vsi kulturni dogodki, ki jih eksplicitno ne odobri kubansko ministrstvo za kulturo.
V zadnjih treh letih so pristali v zaporu številni člani tega gibanja, med njimi tudi vizualni umetnik in performer Luis Manuel Otero Alcántara in novembra lani raper Denis Solís. Slednji je s pametnim telefonom v živo snemal svojo aretacijo, sledili so številni manifestativni protesti, med drugim so se člani gibanja zabarikadirali v eno od hiš v San Isidru, dokler ni policija pod pretvezo, da gre za ukrep v okviru boja proti pandemiji covida-19, na silo vstopila v objekt ter aretirala protestnike.
Manifest intelektualcev, umetnikov in novinarjev
To je povzročilo nastanek novih gibanj, med njimi je najbolj dejavno gibanje 27N, v katero se je vključilo več kot tristo intelektualcev, umetnikov in novinarjev. Aprila so izdali svoj manifest, v katerem pozivajo vlado, da takoj preneha represijo, nasilje in zastraševanje ter ljudem prizna njihove državljanske pravice in svoboščine. »Hočemo državo, v kateri svobodno izražanje stališč ne bo dejanje poguma ali uporništva, temveč integralna pravica vsakega posameznika. Hočemo državo, v kateri ne bo političnega sovraštva, policijskega nasilja, cenzure, medijskih manipulacij in kršitev načel zasebnosti ... Kuba potrebuje spremembe in participacijo državljanov pri vladanju, iskrenost pa mora biti pri tem osrednje vodilo. Decentralizirati moramo vzvode odločanja in vrniti zdaj uzurpirano politično moč ljudem,« so med drugim zapisali v izjavi, ob tem so se zavzeli za politične svoboščine, zasebno gospodarsko pobudo, svobodo združevanja in neodvisne medije.
Aretacije, zapor in prisilne hospitalizacije
Manifest je seveda povzročil silovito reakcijo oblasti, ustanovni člani združenja pa so se znašli pod udarom. Luis Manuel Otero Alcántara je spet pristal v ječi, po njegovih besedah so ga tudi prisilno hospitalizirali, zato se je odločil za gladovno stavko. Aretirali so tudi umetnico in aktivistko gibanja 27N Tanio Bruguera, ki je ob izpustitvi oziroma napotitvi v hišni pripor zavrnila navedbe kubanskega predsednika, da gre za tujo zaroto. »Ljudje so se preprosto naveličali strahu in zdaj jih nič več ne more ustaviti,« je poudarila.
»Ljudje so se preprosto naveličali strahu in zdaj jih nič več ne more ustaviti,« je poudarila umetnica in aktivistka gibanja 27N Tania Bruguera.