Pogačar je najboljši po Eddyju Merckxu
Delov intervju David Walsh, novinar, ki je razkrinkal Lancea Armstronga, je navdušen nad slovensko kolesarsko zgodbo
Lance Armstrong ga je imenoval mali trol, ko ga je David Walsh že leta 2001 prvič obtožil jemanja prepovedanih substanc in nato s svojo trditvijo vztrajal kljub izgubljenim tožbam. Šele dobro desetletje kasneje je zdaj 66-letni irski novinar dočakal zadoščenje s priznanjem Armstronga, izgnanca iz kolesarske karavane. V njej je Walsh še vedno kot prvo športno pero britanskega časnika Sunday Times, pri katerem budno spremlja tudi zmagoviti pohod Tadeja Pogačarja in slovenski kolesarki fenomen.
Kot starosta novinarskega središča na Touru ste doživeli že domala vse v kolesarstvu. Kako ste sprejeli slovensko zgodbo o uspehu?
Nenavadno je, da sta najboljša kolesarja za velike etapne dirke iz dvomilijonske Slovenije. Če Roglič ne bi padel in nato odstopil, bi bil bržkone Pogačarjev najhujši tekmec tudi na tej dirki in bi drugič zapored najverjetneje videli Slovenca na 1. in 2. mestu. Vendar tudi sam prihajam iz majhne države, iz Irske, kjer smo imeli že podoben primer. Sočasno smo imeli Stephena Rocha in Seana Kellyja, tako da dva izjemna kolesarja iz majhnega bazena nista nekaj povsem novega. Zame ni razlogov, da bi dvomil o verodostojnosti dosežkov slovenskih kolesarjev.
Zdaj je v ospredju Pogačar, ki bo jutri pri 22 letih drugič stopil na vrh odra za zmagovalce na Elizejskih poljanah. Kako vidite njegov meteorski vzpon?
Že od začetka sem verjel in še verjamem, da je Pogačar izjemno nadarjen kolesar, da je iziološko izjemen, psihološko pa nadpovprečen. Del njegove psihične moči izvira iz telesne nadarjenosti. Zaveda se, česa je sposoben. Vseskozi je miren, ker ve, da ima brilijantne noge. Če kakšen dan niso najboljše, ve, da ima izjemno sposobnost regeneracije in bo lahko v naslednjih dneh nazaj pridobil izgubljeno. Ni mi všeč, da so ljudje sumničavi le na podlagi tekmovalnih predstav. Sumničav moraš biti samo zaradi dokazov. Resda ima v spremljevalni ekipi tudi ljudi, ki so se v preteklosti dopingirali, vendar tega bremena ne smejo prenašati na Pogačarja, ki ne more reči, da se ne bo pridružil ekipi z nekdanjimi dopinškimi grešniki. V tem primeru mu ne bi preostala praktično nobena ekipa na najvišji ravni. Tadeju bi morali 100-odstotno zaupati.
Kljub temu Pogačar dva tedna odgovarja na vprašanja o dopingu, tudi o preteklosti direktorja ekipe UAE Maura Gianetija. Nerad poslušam ta vprašanja, ker mislim, da je premlad, da bi se moral ubadati s tem, to ni pošteno do njega. V odgovor dobim, da je to pač kolesarstvo, da je treba biti sumničav in spraševati o dopingu. Moj odgovor tem novinarjem je, naj potem govorijo s šefom ekipe Gianettijem in njega vprašajo o njegovi preteklosti. Ne sprašujte pa o tem fanta, ki še rojen ni bil, ko so se te stvari dogajale.
Zakaj pa ste vi sumili o čistosti Lancea Armstronga v časih, ko je bil ljudski junak, ki je premagal raka in nato serijsko zmagoval na Touru?
Ker je bilo proti njemu ogromno dokazov. Armstrong je na dopinškem testu padel že na prvem Touru, ki ga je dobil leta 1999, vendar so to prikrili. Za sumničavost ni bilo treba biti poseben raziskovalec. Za nameček so v tistem času kolesarji večinoma uporabljali EPO, ki ga takrat s testi še ni bilo mogoče odkriti. Leto prej so z racijami na Pantanijevem Touru našli ogromno prepovedanih sredstev, razlogov za sumničavost je bilo več kot dovolj.
Racijo smo dočakali tudi na letošnjem Touru v hotelu ekipe Bahrain Victorious.
To je slabo za kolesarstvo, saj si ljudje najbrž mislijo, da je imela policija zelo dobre informacije, če se je odločila za to potezo. Kot kaže, je to storila, ker je nekdo iz druge ekipe dejal, da se mu zdi, da so kolesarji te ekipe preveč napredovali, da so predobri. To je zame oslarija. Govoril sem z Rodom Elingworthom, ki je lani deloval pri Bahrainu in se nato vrnil k Ineosu. Vprašal sem ga o Marku Padunu, ki je dobil dve etapi na Giru. Ni bil presenečen nad njegovim uspehom, dvakrat ga je poskušal zvabiti s sabo k Ineosu, ker je videl, da je izjemno nadarjen. Zanj njegove zmage niso bile presenetljive ali kaj nenavadnega. Kdo ve več, policija ali Elingworth, ki je delal z njim? Po drugi strani pa je dobro, da opravijo kakšno racijo, da vidimo, če bodo kaj našli. Če ne bodo, upam, da bodo to tudi priznali.
Ne nazadnje so številni podvomili tudi o Rogličevi zgodbi, češ da se je nemogoče preleviti iz smučarskega skakalca v enega od najboljših kolesarjev na svetu? Tudi tu nimam razlogov za dvom, Roglič je zelo nadarjen kolesar, vendar Pogačarja vidim kot bolj optimistično zgodbo za kolesarstvo. Uspelo mu je v rosnih letih. Dobro je, če nekdo na Touru zmaga pri 21 letih in se leto kasneje vrne ter zmago ponovi. Moj argument je, ali res mislite, da se je začel dopingirati kot 16 ali 17-letni otrok. Izjemen je bil že pri tej starosti in skozi vsa leta za tem, Tour de l'Avenir 2018, Vuelta 2019, Tour 2020 in 2021.
Kako ocenjujete slovenski odziv na Pogačarjevo lansko zmago, več jih je žalovalo za Rogličevim zdrsom, kot se veselilo njegovega zmagoslavja?
Tak odziv je naraven, ker je Roglič Slovence pritegnil h kolesarstvu. Zaradi njega so začeli spremljati Giro, Vuelto in Tour, vendar mislim, da morajo sprejeti dejstvo, da imajo v Pogačarju izjemnega šampiona. Ne glede na to, kako dober je lahko Roglič, ni tako dober kot Pogačar. Njegova letošnja zmaga na dirki Liege–Bastogne–Liege je bila brilijantna. Lanska odločilna vožnja na čas je bila še vedno del Toura, dirke ni bilo konec. To je bil ključni trenutek, v katerem Roglič ni zdržal, Pogačar pa je odpeljal izjemno preizkušnjo. Ko od zunaj spremljam slovensko zgodbo, se mi sicer zdi, da ima Roglič boljši stik z običajnimi ljudmi. Všeč jim je njegova drža, medtem ko Pogačar preveč spominja na ministranta, je preveč prijazen. Tu samo ugibam, vendar bi rekel, da je bil Roglič porednež v razredu, Pogačar pa učiteljičin ljubljenček. Je pa Roglič v mojih očeh veliko izgubil z izjavami in dvomi o Pogačarju v dokumentarcu Code Yellow. V njem je Tom Dumoulin tudi dejal, da ne more verjeti, da ga je premagal Pogačar, ki na kolesu deluje kot rudar. Ko je Pogačar zmagal še v letošnji prvi vožnji na čas, so me srbeli prsti, da bi Domoulinu poslal sporočilo in ga vprašal, kaj si misli o rudarjevi vožnji. Pogačarjeva pozicija na kolesu je bila brezhibna.
Malodane brezhiben je bil na tem Touru tudi psihično, ste imeli občutek, da je preprosto užival v treh tednih dirkanja? Vsekakor, predvsem pa se mi je zdelo, da je na letošnjo dirko prišel veliko bolj motiviran kot lani, ko na začetku ni imel v glavi zmage. Letos jo je imel in prišel je še bolje pripravljen. Med dirko je vse bolj začel govoriti kot šampion, navadil se je tega, uči se in na vsakem koraku mora sprejemati težke odločitve. Čeprav je prijazen, je tudi izjemno trdoživ, če si tako mlad in tako vrhunski, moraš biti takšen. Tudi svojo ekipo je ponesel na višjo raven, to se vedno zgodi na Touru. Če imaš kapetana, za katerega veš, da lahko zmaga, lahko voziš za 20 odstotkov bolje. Je Pogačarja že mogoče primerjati z veliki šampioni iz preteklosti? Zame je najboljši kolesar, kar smo jih videli po Eddyju Merckxu. Nekateri še trdijo, da je bil Bernard Hinault boljši. Bil je izjemen, vendar ni mogel napadati v gorah, kot to počne Pogačar. Hinault je na Touru zmagoval zaradi voženj na čas, Pogačar bi zmagoval tudi brez njih. Boljši je tudi od štirikratnega zmagovalca Chrisa Frooma, ki se je lahko osredotočil na Tour in imel okoli sebe vsemogočni Sky, za zmage v Pogačarjevem slogu v Liegeu pa ni imel nobenih možnosti. Na Miguela Induraina pa kar pozabite, to je bila doba EPO, v kolesarstvu bi lahko prečrtali večino rezultatov iz devetdesetih let minulega stoletja in prvih let tega stoletja. Indurainovih pet let in Armstrongovih sedem lahko vržete v koš.
Kolikokrat lahko zmaga Pogačar? To je težko oceniti. Je izjemno talentiran in inteligenten, ko ga spremljam, je zame enako, kot če bi pisal o drugih izjemnih športnikih Lionelu Messiju, Cristianu Ronaldu, Novaku Đokoviću, Lewisu Hamiltonu. Prenašati pa bo moral tudi težko psihično breme, postati bo moral tudi bolj sebičen in izbirati dirke, na katerih bo nastopal. Zaščititi se bo moral pred preobremenitvami in se osredotočati predvsem na Tour. Če bo dobro obvladoval svoj kariero, lahko dobi od 5 do 8 Tourov. Pri 22 letih je dobil drugega in v tem rodu ne vidim nikogar, ki bi ga vrgel s prestola. Morda bosta na njegovo raven prišla Remco Evenepoel in Tom Pidcock.
Kaj pa Egan Bernal, ki je že zmagal na Touru, in Roglič, ki je bil temu zelo blizu?
Bernal nima Pogačarjeve moči. Roglič se bo bržčas še osredotočal na Tour, vendar ga čaka trdo delo, ne samo zaradi Pogačarja. Vingegaard je, čeprav je bil še daleč za Pogačarjem, odpeljal izjemen Tour, ki ga končuje na drugem mestu, v prihodnje pa bo gotovo še napredoval. Roglič bo letos dopolnil 32 let, Pogačar 23, razlika je velika in v prid Tadeju, čeprav je Primož pozno začel kolesariti. Če letos ne bi padel, bi bil bržkone blizu Pogačarju, ne verjamem pa, da bi ga premagal.
Mislim, da morajo Slovenci sprejeti dejstvo, da imajo v Pogačarju izjemnega šampiona.
Ko je Pogačar zmagal še v letošnji prvi vožnji na čas, so me srbeli prsti, da bi Domoulinu poslal sporočilo in ga vprašal, kaj si misli o rudarjevi vožnji.