V Parizu spet Pogačar in Roglič
Parada prvakov Mesto luči bo drugič zapored za kralja Toura okronalo slovenskega kolesarja
Prihod kolesarjev na Elizejske poljane je najbolj slavnostni trenutek dirke po Franciji. Gladiatorji vrtenja pedalov, ki so se do zadnjega vata moči borili v Alpah in Pirenejih, odpeljejo častne kroge pod Slavolokom zmage, kamere pa so osredotočene predvsem na tistega, ki je oblečen v rumeno opravo. Drugo leto zapored bo to Tadej Pogačar, 22-letni mladenič s Klanca pri Komendi.
Slovenski ljubitelji kolesarstva so desetletja praviloma z velikimi očmi in od daleč spremljali veličastno dogajanje ter visoke in vsem znane goste na najbolj znani pariški aveniji, ki je postala kult Toura – prvič so ga priredili leta 1903 – sorazmerno pozno, šele leta 1975. In kar enajst let je trajalo, da je skozi ciljno črto prikolesaril prvi slovenski tekmovalec. »S prvega Toura se gotovo najbolj spomnim prihoda v Pariz, to je nekaj, česar ne moreš pozabiti. Nisem pričakoval, da bo tako. Prileteli smo v mesto, ob cesti so bile nepregledne bučne množice. Vse skupaj je spektakularno, poleg tega je to trenutek, ko si končno oddahneš – konec je. Vsi tekmovalci, ki so končali dirko, so se rokovali, tega ni bilo na nobeni drugi dirki. Pred tem česa podobnega nisem doživel, vendar se mi je ob razmisleku zdelo logično. V treh tednih smo skupaj marsikaj dali skozi. Dirkali smo 21 dni brez počitka, lahko si rekel, da si na enem Touru izgubil nekaj let življenja. Trpljenje je bilo nepopisno. Iz naše ekipe smo od devetih kolesarjev le trije prišli do cilja,« se je svojih Elizejskih poljan in 32. mesta leta 1986 spomnil Primož Čerin.
Še 34 let je nato minilo, da je Slovenec prvič prikolesaril v cilj v rumeni majici prvaka največje dirke na svetu. Vsi so pričakovali, da bo to Primož Roglič, a je bil to Tadej Pogačar, oba pa sta na lansko slavnostno podelitev privabila za dve posebni letali slovenskih navijačev, ki se zaradi koronavirusnih omejitev svojima junakoma večinoma niso mogli približati na manj kot 500 metrov.
Z Elizejskih poljan v Tokio
Letos, ob Pogačarjevi drugi zaporedni zmagi, posebnih nedeljskih letov v Pariz, ki bi jih pripravile turistične agencije, ne bo, kljub temu pa v mestu luči ne bo manjkalo slovenskih navdušencev. Veliko se jih je znašlo v lastni režiji, tam bosta brez dvoma Pogačarjeva starša Mirko in Marjeta in kajpak srčna izbranka kolesarskega šampiona Urška Žigart. Pa Teja Hauptman, žena slovenskega športnega direktorja pri Pogačarjevi ekipi UAE in slovenskega selektorja Andreja Hauptmana. Vse po podelitvi čaka slavnostna večerja, za katero bodo rade volje plačali pokrovitelji ekipe iz Združenih arabskih emiratov.
Ne nazadnje bo v Parizu tudi Roglič, lani osmoljenec dirke kot drugouvrščeni, ki je izgubil rumeno majico tik pred zdajci, letos pa kot žrtev dveh padcev, zaradi katerih je ob koncu prvega tedna zapustil karavano. Elizejske poljane tokrat ne bodo samo točka, kjer se konča Tour, nedaleč bo tudi zbirno mesto slovenske kolesarske olimpijske reprezentance.
Za Pogačarja, Hauptmana in druščino ne bo veliko časa za slavje, v ponedeljek jih iz Pariza čaka let v Tokio. Roglič se jim bo pridružil iz Monte Carla, Jan Polanc in Jan Tratnik iz Slovenije. Najzahtevnejšo nalogo je dobil mehanik izbrane vrste Boštjan Kavčnik. Zanj ni letalske vozovnice iz Ljubljane, dobil bo tisto za v Tokio, ko bo vsa oprema, ki jo bo pripeljal iz domovine, varno shranjena v železnem ptiču. Ob vrnitvi pa bo treba najbrž narediti še eno parado prvakov, ne v Parizu, v Ljubljani, za Pogačarja in Rogliča, za zmagovalca Toura in olimpijskega …
• Primož Čerin je kot prvi Slovenec leta 1986 prečkal cilj na Elizejskih poljanah.
• Letos ne bo posebnih navijaških poletov iz Ljubljane.
• Pariz je tudi zbirno mesto slovenske kolesarske olimpijske reprezentance.