Za rojstni dan bi rada posnela še en film
Foto Polishfilmla.org
Madžarska filmska režiserka in scenaristka Márta Mészáros, ena izmed prvih avtoric v zgodovini filma, ki je za obsežen opus več kot 50 celovečercev prejela številne prestižne nagrade, bo septembra dočakala 90 let. Za svoj rojstni dan si ne želi praznovanja, je povedala za Guardian, ampak bi rada posnela še en film.
Ko je začela, je pomenilo biti filmska režiserka nekaj neobičajnega, skoraj kot slaba šala, je dejala. »Ko sem rekla, da bi rada študirala filmsko režijo, so se mi vsi moški posmehovali.«
Sama se je smejala zadnja.
Potem ko je skoraj vsako leto posnela en film; snemala je dokumentarce o običajnih ljudeh, učiteljih, delavcih, je leta 1968 posnela film Dekle in postala prva ženska, ki je režirala celovečerni film na Madžarskem. Polavtobiografska drama govori o mladi ženski, ki išče biološke starše, in velja za film, ki se postavlja ob bok mojstrovinam češkega ali francoskega novega vala.
Leta 1974 je kot prva ženska dobila zlatega medveda na Berlinalu, in to za film Posvojitev, ki se ukvarja z neobičajno, kontroverzno ljubico poročenega moškega, ki razvije neobičajen odnos z njegovo hčerjo. Nagrada za dramo Posvojitev je končno pomenila tudi priznanje v očeh moških kolegov. »Do takrat se je zdelo, da sta na svetu samo dve režiserki, jaz in Agnès Varda, takrat sva se temu radi smejali. Kamorkoli sva šli skupaj, so naju spraševali isto: kako ženske sploh lahko delajo filme,« je povedala Márta Mészáros v intervjuju za Guardian.
Rodila se je v Budimpešti leta 1931 in del otroštva preživela v Rusiji, kamor so leta 1936 pred madžarskimi oblastmi emigrirali njeni starši komunistični umetniki. A tudi Sovjetska zveza mladi družini ni dala zatočišča, že dve leti pozneje so očeta kiparja Laszla Mészárosa zaprli v stalinističnih procesih in usmrtili, mama pa je umrla med porodom, in tako je sedemletna Márta ostala sirota. Njena krušna mati je bila Rusinja, zato je večji del šolanja ostala v Sovjetski zvezi in še danes tekoče govori rusko; v Moskvi je študirala tudi filmsko režijo, v rodno Madžarsko se je zares vrnila šele po diplomi iz režije leta 1956 in od takrat dalje zaznamovala madžarsko kinematografijo.
»Od nekdaj sem si želela posneti politični film o tem, kaj se je zgodilo mojemu očetu in mami zaradi politike takratne Sovjetske zveze: oče je bil umorjen, mama je umrla zaradi zlomljenega srca, je dejala. Zaradi stroge cenzure tega ob vsem svojem opusu ni mogla posneti, zato pa je obrise te tragične zgodbe delno izpovedala v pretresljivem avtobiografskem filmu Dnevnik za moje otroke iz leta 1984, ki je prejel številna priznanja, med drugim tudi veliko nagrado žirije v Cannesu.