Tadej in sedem pomočnikov
Ekipa UAE Danec, Portugalec, Italijan, Švicar, Norvežan, Poljak in Američan garali za slovensko zmago
Rumena majica ima magično moč, že desetletja ponavljajo kolesarji. Letos to ni bila prazna puhlica. Ekipa UAE, za katero so številni kolesarski strokovnjaki in komentatorji malodane do zadnjega ocenjevali, da je šibka točka v boju Tadeja Pogačarja za zmago na Touru, je presegla samo sebe.
Lovorika je šla drugič zapored v Slovenijo, vendar so zanjo garali kolesarji iz osmih različnih držav. V službi šampiona Pogačarja je bilo sedem pomočnikov – Danec Mikkel Bjerg, Portugalec Rui Costa, Italijan Davide Formolo, Švicar Mark Hirschi, Norvežan Vegard Stake Laengen, Poljak Rafal Majka in Američan Brandon McNulty. Med njimi smo tokrat pogrešali Jana Polanca, ki je bil ob lanski Pogačarjevi zmagi malodane edini dovolj močan, da je rojaku pomagal v kritičnih trenutkih.
Letos, ko ga vodstvo ekipe ni uvrstilo v francosko zasedbo, so se izkazali drugi. Nemalokrat se je Pogačar sicer znašel sam s tekmeci, vendar običajno, ko je šlo za boj mož na moža, v katerem ni bilo para Pogačarju. Sam pa vendarle ne bi mogel dobiti dirke, v kateri je 13 dni nosil rumeno majico. Še posebej so se njegovi telesni stražarji izkazali v najdaljši, 7. etapi, v kateri se je vsul plaz napadov, in v 17., v kateri so zdesetkali vrste tekmecev in Pogačarju pripravili izhodišče za zmagoviti napad na Col du Portet. Izkazalo se je, da niso šibka, temveč ena najmočnejših ekip na dirki, kot je to vseskozi trdil slovenski šampion.
In kako je bilo pretakati znoj in včasih tudi kri zanj? »Že lani sem bil del Pogačarjeve ekipe na Touru, vendar je bilo povsem drugače, rumeno majico smo imeli samo po prvi etapi z Alexandrom Kristoffom in v zadnji s Pogačarjem. Tokrat smo morali prevzeti odgovornost nadziranja karavane, kar je zahtevno, vendar je tudi poseben občutek. Ko ima tvoja ekipa rumeno majico, je to nekaj izjemnega,« je za Delo povedal Vegard Stake Laengen.
Hauptman je bolj živčen
»Še vedno pa me preseneča Pogačarjeva drža, čeprav je na dirko prišel kot branilec zmage, je bil vedno vesel in nasmejan, predvsem pa nam je dajal dobre povratne informacije o tem, kaj potrebuje. Zdi se mi enak, kot je bil lani, lepo je delati za nekoga, ki v vsakem položaju ostane miren. Vseskozi je sproščen in z vsemi zbija šale, v ekipnem avtobusu skrbi za dobro voljo. Nikoli ga še nisem videl jeznega,« je nadaljeval 195 cm visoki norveški orjak.
Kljub Polančevi odsotnosti pa Pogačar ni bil edini Slovenec v eki
Mikkel Bjerg pi – kot športni direktor jo je vodil Andrej Hauptman.
»Andrej je dober športni direktor, dve leti delava skupaj, lahko je delati z njim, saj ima veliko lastnih izkušenj iz dirkaških dni in ve, kaj mora povedati kolesarjem. Ni pa tako miren kot Tadej, včasih je bolj živčen, vendar je običajno, da so bolj živčni tisti, ki se zadaj vozijo v avtomobilu, kot pa mi na kolesih,« je še povedal Stake Langen.
»Ne ukazuje nam, z nami ravna kot da smo enakovredni, tudi odločitve sprejemamo skupaj, lepo je voziti zanj. Zna se tudi lepo zahvaliti za delo, ki ga opravimo,« pa je kapetana opisal Mikkel Bjerg, ki je ocenil, da je rumena majica visela le v 11. etapi z dvema vzponoma na Mont Ventoux. »Bil je prvi zares vroč dan na dirki in na to nismo bili najbolje pripravljeni. Pomočniki bi morali bolj skrbeti za to, da bi Tadej dobival led in svežo vodo,« se je s pepelom posul Danec, ki pravi, da ni užival tako, kot je Pogačar: »Za nas pomočnike je bila dirka izjemno zahtevna telesno in psihično. Čast je rumeno majico pripeljati v Pariz, vendar sem dirko končal povsem izmučen. Vidim samo še posteljo. Tadej se je morda smehljal in užival, mi smo trpeli.«
• Med Pogačarjevimi pomočniki smo tokrat pogrešali Jana Polanca.
• Zasedba UAE ni bila šibka točka, temveč ena najmočnejših ekip.
• Rumena majica je visela samo v vroči 11. etapi na Mont Ventouxu.
»Čast je rumeno majico pripeljati v Pariz, vendar sem dirko končal povsem izmučen. Vidim samo še posteljo.«