Poplave v Nemčiji
Géraldine Faladé si želi, da bi mlade generacije spoznale nekdanje afriške junakinje.
Škoda, da tako malo vemo o Afriki in skoraj ničesar o ženskah, ki so usodno pripomogle, da so tamkajšnje družbe dosegle neodvisnost in kolikor toliko enotno krenile naprej. Tako v Franciji obžalujejo pri Le Mondu, a kaj šele poreči drugod ...
Pri pariški založbi Présence Africaine je izšla knjiga Turbulentes avtorice Géraldine Faladé, rojene v Beninu in odrasle, tudi žurnalistično šolane v Parizu, ki pripoveduje o močnih in pogumnih pionirkah na različnih področjih, brez katerih bi bilo življenje na afriški celini gotovo slabše, težje. V zbirko sedemnajstih portretov je vključila vse od prve afriške županje in učiteljice do prve predsednice vlade in zdravnice ter še marsikatero junakinjo, ki je v preteklem stoletju orala ledino. Svet je od nekdaj narejen zelo po moško in takšna je, kot so zapisali pri založbi, tudi postkolonialna Afrika, zato je treba veliko poguma in odpornosti proti kritikam in predsodkom, da si upajo iz anonimnosti zaštrleti ženske. Géraldine Faladé sodi mednje.
Leta 1935 se je rodila v Portu Novu v Beninu, pri 12 letih prispela v Francijo, že dolgo živi med Parizom in Cotonoujem, med drugim je delovala v Čadu. Po poklicu in klicu je novinarka, pri 86 letih pa si, kot so zapisali pri Jeune Afrique, želi, da bi mlade generacije spoznale nekdanje afriške junakinje – nanje so pozabili tudi na domači celini – in se navdihovale pri njih, denimo pri prvi županji Marie Madoé Sivomey (vodila je glavno mesto Toga Lomé), prvi predsednici varnostnega sveta Združenih narodov Jeanne Martin Cissé, filmarki Siti Bella ... ali pa pri Solange Faladé, avtoričini sestri in prvi afriški psihoanalitičarki. Bila je učenka in pozneje bližnja sodelavka znamenitega Jacquesa Lacana, delala je s Françoisom Doltom, leta 1983 pa odprla Freudovo šolo v Dakarju in 2004. tam umrla. Kakor razmišlja Géraldine Faladé, se odnos do žensk v Afriki po koncu kolonializma ni izboljšal, patriarhat, ki so ga vzpostavili kolonizatorji, še vedno dela svoje ... A nekaj se vsaj od daleč zdi prevladujoče: v Afriki so se dvignile ženske, ki so imele srečo, da so lahko odšle na tuje, se tam izobrazile in tako nato dobro videle, kaj je treba spremeniti doma. Izobrazba je vedno ključ do napredka. Po podatkih afriške razvojne banke deluje v Afriki komaj 35 znanstvenikov na milijon prebivalcev, v Evropi jih je v povprečju 2500, v ZDA pa 4000. Možnosti za znanstveni razvoj je na celini torej ogromno, sploh če bi se domov vračala izšolana diaspora. Po pisanju Le Monda približno 200.000 afriških študentov zdaj pripravlja doktorat, od tega 160.000 na domačih univerzah, 25.000 v Evropi, še preostali pa drugod.