Kontroverzni plinovod bo zaživel
Kljub nasprotovanju največjih igralcev in sankcijam plinovodu na poti ne stoji nič več
Konec avgusta naj bi zaživel eden najbolj kontroverznih energetskih projektov zadnjega časa – plinovod Severni tok 2, ki bo pod Baltikom povezal Rusijo in Nemčijo in pri tem zaobšel Ukrajino. Da je projekt geopolitično izjemno sporen, priča tudi dejstvo, da je ta tematika zasenčila vse druge ob obisku nemške kanclerke Angele Merkel pri ameriškem predsedniku Joeju Bidnu minuli četrtek v Washingtonu. Kljub vsem predsednikovim laskavim besedam na račun kanclerke osebno ni ostalo neopaženo, da nemška politika do Rusije v povezavi s tem projektom ZDA spravlja ob živce. Imajo v tej zgodbi prav Nemci, ki pravijo, da je plinovod nujen za stabilno dobavo zemeljskega plina v Evropo, ali pa Američani in Ukrajinci, ki menijo, da je energetski obvod Ukrajine dodatna nevarnost za ukrajinsko suverenost in stabilnost ter hkrati ogroža energetsko neodvisnost Evrope?
dopisnica iz Frankfurta
Nekaj je gotovo, ko bo plinovod zaživel, bo Ukrajina izgubila pomembno vlogo pri dobavi ruskega plina v Evropo. Skozi Ukrajino se namreč steka glavnina vsega plina, ki ga v Evropo prodaja Rusija. Evropska unija pa po podatkih evropske komisije iz Rusije uvozi okoli 40 odstotkov vsega zemeljskega plina, kar jasno kaže, kako odvisna je EU od ruskega izvoza. Američani opozarjajo, da bo EU s tem, ko bo Rusija iz igre izločila Ukrajino, postala energetsko še bolj odvisna od Rusije, s tem pa bo režim ruskega predsednika Vladimirja Putina dobil v roke pomemben mehanizem pritiska na EU. Ukrajina pa bi, kot opozarja ukrajinski politični vrh, postala še lažji plen za ruske ozemeljske težnje.
Nemška »realpolitik«
Spomnimo, Rusija in Ukrajina sta že vse od razpada Sovjetske zveze v nenehnih sporih zaradi cene zemeljskega plina, rokov plačila in plačila za tranzit. Najhujši spor je izbruhnil leta 2008/2009, ko sta se sredi zimske sezone za 13 dni ustavila tranzit in s tem dobava zemeljskega plina v Evropo. Zaradi izpada ogrevanja je v več državah vzhodne in južne Evrope zaradi popolne odvisnosti od ruskih dobav umrlo več ljudi. Iz Srbije so prihajala poročila o podvojitvi cen drv in o povsem razprodanih električnih grelnikih. Z zagonom neposredne povezave z Nemčijo se bo lahko Rusija potencialno v celoti izognila transportu zemeljskega plina skozi Ukrajino. Novi plinovod bo namreč podvojil zmogljivosti že obstoječega plinovoda Severni tok, ki so ga zagnali leta 2011, trenutna petletna pogodba o tranzitu ruskega plina skozi Ukrajino pa se izteče leta 2024.
Kaj po letu 2024 čaka Ukrajino, ni jasno. Nemška kanclerka Angela Merkel je po srečanju z Bidnom med drugim dejala, da »po njihovem razumevanju Ukrajina je in ostaja tranzitna država za zemeljski plin«. A za čigav zemeljski plin in v kakšnih količinah? Po trenutno veljavni pogodbi med ukrajinskim Neftogazom in ruskim Gazpromom se je Rusija zavezala skozi Ukrajino v letu 2020 transportirati 65 milijard kubičnih metrov plina, v obdobju 2021–2024 pa 40 milijard kubičnih metrov plina na leto in pri tem plačevati fiksno ceno za tranzit, ne glede na to, ali pogodbene količine v resnici dobavi ali ne. Po nekaterih izračunih naj bi lani Ukrajina od tega prejela približno dve milijardi dolarjev prihodkov. Ruski Gazprom pa je že sporočil, da bo lahko v Severni tok 2 preusmeril večino plina, ki ga zdaj v Evropo dobavlja skozi Ukrajino. Zmogljivost novega plinovoda je namreč 55 milijard kubičnih metrov na leto. V Ukrajini se bojijo, da bo Gazprom, tudi če bi obstoječo pogodbo podaljšali za nadaljnjih pet let, o čemer se pravkar pogajajo, lahko od pogodbe enostavno odstopil in da Rusije ob alternativni poti za transport nihče ne more prisiliti v izpolnjevanje pogodbe.
Nemčija že ves čas od zagona projekta leta 2015 vztraja, da gre za izključno ekonomski in ne politični projekt. Torej, da zgraditev plinovoda ni v ničemer povezana z geopolitiko na tem in širšem območju. Nemški minister za gospodarstvo Peter Altmaier je pred meseci, ko je rusko-nemške odnose obremenila zastrupitev ruskega opozicijskega politika Alekseja Navalnega, poudaril, da je treba ločevati večdesetletne poslovne odnose med podjetji na eni strani in hude kršitve človekovih pravic na drugi. Podobno je dejala tudi nemška kanclerka Merkel, češ da primera Navalni ne želi povezovati z vprašanjem dokončanja plinovoda Severni tok 2. Bili bi seveda naivni, če bi menili, da vrh nemške politike res verjame, da to niso pomembna geostrateška vprašanja, a vsekakor je takšen način gledanja na energetske povezave z Rusijo priročen. Prav tako ne gre za odmik od siceršnje zunanje politike Nemčije. Država podobno ravna tudi v odnosih s Kitajsko, od katere so močno odvisna njena izvozna podjetja, še posebej avtomobilska in strojna industrija.
Križi in težave projekta
ZDA so poskušale projekt ustaviti na številne načine, tudi s sankcijami zoper sodelujoča podjetja. Zaradi teh so se bile iz posla prisiljene umakniti številne evropske družbe, ki so sodelovale pri polaganju vodov in certificiranju plinovoda. Naloge so kasneje prevzela ruska podjetja, nekatera pa so se sankcijam izognila tudi z bolj inovativnimi prijemi. V Nemčiji je močno odmevala poteza premierke dežele Mecklenburg-Predpomorjansko (plinovod se na nemško omrežje priključi na obalah te dežele) Manuele Schwesig, ki je, da bi zaščitila nekatera podjetja, ki sodelujejo pri projektu, ustanovila posebno javno fundacijo. Sodelujoča podjetja bi potrebne materiale za dokončanje plinovoda zagotavljala prek te fundacije in se tako izognila sankcijam. Schwesigova je tudi sicer ves čas odločno zagovarjala dokončanje projekta.
Ameriške sankcije so dokončanje plinovoda zamaknile za leto dni, a preprečile ga nazadnje niso. Medtem ko je predsednik Donald Trump po projektu streljal z vsemi topovi in kanclerki Merklovi očital, da je ta tudi v nasprotju s strateškimi cilji zveze Nato, se je njegov naslednik Biden odločil za spravljivejše tone. Že kmalu po nastopu predsedniške funkcije je sporočil, da sankcij ne bo nadaljeval, saj da niso učinkovite, ter da želi razelektriti napeto ozračje in tako omogočiti kompromisni dogovor. Če so se do tega trenutka še pojavljali dvomi o zagonu Severnega roka 2, je po tej izjavi ameriškega predsednika postalo jasno, da novemu plinovodu na poti ne stoji nič več. Ostaja pravzaprav le še vprašanje, kaj bodo v zameno zanj iztržile Ukrajina pa ne nazadnje tudi ZDA. Niso redki, ki ZDA v tej igri očitajo, da jih zanimajo zgolj lastni energetski interesi, namreč prodaja (dražjega) utekočinjenega plina Evropi.
Tudi sicer so projekt spremljale številne zdrahe. V Nemčiji je veliko političnega prahu dvignilo dejstvo, da je za krmilo projekta kot predsedujoči odboru direktorjev sedel nekdanji kancler iz vrst socialdemokratske SPD Gerhard Schröder. Ni skrivnost, da je ta v prijateljskih odnosih z ruskim predsednikom Putinom in da je v minulih letih pogosto stopil v bran Rusiji, tudi z nasprotovanjem uvajanju sankcij proti državi zaradi zastrupitve Navalnega. Še posebej po tem incidentu so se zvrstili pozivi k njegovemu odstopu.
Zelena energetika in Ukrajina
Plinovod Severni tok 2, ki je načel odnose med Nemčijo in ZDA pa tudi z več evropskimi državami, med drugim s Poljsko, skozi katero prav tako poteka tranzit ruskega plina, je za številne kritike sporen tudi z vidika boja proti podnebnim spremembam. V nemškem mislišču SWP menijo, da so pritiski proti dokončanju in zagonu Severnega toka 2 precej večji zaradi klimatskih načrtov Nemčije kot pa zaradi geostrateških razmislekov. »Plinovod je razumljen kot stava energetskih družb proti evropskim podnebnim ciljem,« pišejo v analizi izzivov, povezanih s kontroverznim plinovodom, in poudarjajo, da nemške in evropske podnebne zaveze do leta 2050 zahtevajo dramatično zmanjšanje porabe zemeljskega plina.
A kot opozarjajo, nemški načrti za zapiranje jedrskih in termoelektrarn na premog nakazujejo, da se bodo nemške potrebe po zemeljskem plinu vsaj v prehodnem obdobju povečale. Med kritiki plinovoda je pogosto slišati, da je novi plinovod nepotreben, medtem pa v SWP opozarjajo, da so v najhladnejših mesecih v letih 2019 in 2021 plinovodi, ki Evropi dobavljajo ruski plin, že dosegli maksimalne zmogljivosti. Ob upoštevanju nemških in evropskih ciljev, po katerih naj bi ogljično nevtralnost dosegli do leta 2050, mnogi del rešitve vidijo prav v Ukrajini. Država bi lahko postala ena ključnih dobaviteljic zelenih energentov, med drugim vodika. Ukrajina naj bi srednjeročno v EU dobavila okoli 7,5 gigavata zelenega vodika, kar je približno petino celotne EU-proizvodnje tega energenta do leta 2030. A to bo zahtevalo velike investicije, ki jih država sama ni sposobna financirati.
Pred tedni je iz nemških vladnih krogov v javnost pricurljala informacija, da se Nemčija in ZDA pri rešitvi spora okoli Severnega toka 2 dogovarjajo tudi ali predvsem v smeri energetske preobrazbe Ukrajine, ki bi tej državi zagotovila preživetje po zagonu Severnega toka 2. Nemška kanclerka Angela Merkel je po nedavnem srečanju z ukrajinskim predsednikom Volodomirjem Zelenskim sicer dejala, da bo Nemčija naredila vse, da bo Ukrajina ostala tranzicijska država za ruski plin, a ukrajinski predsednik dvomi o pogajalski moči Nemčije. Dokaz za nemoč Zahoda je prav ruska aneksacija krimskega polotoka leta 2015. Težko si je predstavljati, da bi Nemčija blokirala dobave plina prek Severnega toka 2, če bi se Rusija odločila ustaviti tranzit skozi Ukrajino. Pa čeprav v Berlinu menijo, da bi lahko Severni tok 2 uporabili kot sredstvo finančnega pritiska na politiko Moskve do Ukrajine.
Bi bila torej lahko posledica zgraditve Severnega toka 2 transformacija Ukrajine v dobaviteljico zelene energije EU? Vodja nemško-ukrajinske trgovinske zbornice v Kijevu Aleksander Markus je za nemški časnik Handelsblatt dejal, da bi bilo uresničenje teh načrtov točka preloma v odnosih med EU in Nemčijo z Ukrajino. Pogajanja med EU, Nemčijo in Ukrajino, pa na drugi strani z ZDA, na to temo že potekajo. V Handels
blattu ocenjujejo, da je Ukrajina za takšno partnerstvo izjemno primerna, saj ima na eni strani velik potencial za izkoriščanje sončne energije in pridobivanje vodika, na drugi strani pa že premore infrastrukturo za transport vodika do članic EU. Postavitev novih vodov bi bila po njihovih ocenah od tri- do desetkrat dražja od nadgradnje obstoječega plinovoda. Ukrajino, kot je dejal predsednik Zelenski, takšne investicije zanimajo. Zanimive pa so tudi za Nemčijo. Ta zdaj, predvsem gospodarski porabniki, na leto potrebuje približno 55 teravatnih ur vodika, do leta 2030 pa naj bi se te potrebe povečale na okoli 100 teravatnih ur. Številna nemška podjetja naj bi se že zanimala za investicije v pridobivanje vodika v Ukrajini.
Nemčija in ZDA naj bi bojno sekiro okoli plinovoda zakopale še pred koncem poletja, a po nedavnem srečanju Bidna in Merklove novih informacij v zvezi s tem javnost ni prejela. Kaj natančno naj bi bilo v sporazumu, tako še vedno ni jasno. Nemški zunanji minister Heiko Maas je sredi minulega tedna sicer dejal, da državi zbližujeta stališča in da je njihov cilj preprečiti, da bi Ukrajina postala žrtev ruskega energetskega izsiljevanja. Počakajmo torej, ali bodo Nemčija in ZDA sporazum res dosegle še pred koncem avgusta, ko naj bi bil Severni tok 2 dokončno nared za priklop na plinovodno omrežje. PRINTED AND DISTRIBUTED BY PRESSREADER ORIGINAL COPY . ORIGINAL COPY . ORIGINAL COPY . ORIGINAL COPY . ORIGINAL COPY . ORIGINAL COPY COPYRIGHT AND PROTECTED BY APPLICABLE LAW
ZDA so poskušale projekt ustaviti na številne načine, tudi s sankcijami zoper sodelujoča podjetja.
Ukrajina se boji ruskih ozemeljskih teženj, ko bo novi plinovod zaživel.
Ukrajina bi lahko postala pomembna partnerica pri dobavi zelenih energentov.