Velika napaka politike je, da deli ljudi
Sadjarka, prva ženska predsednica gasilskega društva, še vedno aktivna pri Rdečem križu
Terezija Petrič, sadjarka, prva ženska predsednica gasilskega društva, je še vedno aktivna pri Rdečem križu.
Pogumno se pripelje v Ljubljano, s polnim kombijem jabolk, zadovoljna, ker je zdrava. Ponosna na svoja humanitarna dela, s katerimi, kot pravi, lahko ljudem resno pomagaš, čeprav za to nisi plačan.
Silva Čeh
Gospa Terezija Petrič, še vedno ste zelo aktivni, imate energijo, da vam jo lahko zavidajo tudi desetletje mlajši. Vi pa se pripeljete iz slovenskogoriške Gočove v Ljubljano z velikim kombijem, polnim jabolk, in potem se vozite z njimi po Ljubljani in okolici, kot da ste tam doma. Kje dobivate to energijo?
Letos bom dopolnila 85 let, ampak mi ni težko nobeno delo. Kolikor zmorem, toliko delam, a še vedno zmorem veliko. Nimam več domačih živali, imam pa še kokoši. In seveda upam, da bom še prišla v Ljubljano s kombijem. Zavedam se, da nam je dano samo eno življenje, ne moremo ga kupiti, ne moremo prodati, ampak se moramo zanj boriti in ga imeti zelo radi.
To je lep nasvet. Ali ste svoje pozitivne navade, ki vas spremljajo, podedovali tudi po starših?
Moj oče je bil zelo aktiven, in tudi mama, a je oče na žalost zgodaj umrl, pri 64 letih zaradi raka. Ampak mi je dal močen navdih za življenje. V stari Jugoslaviji je bil neke vrste trgovec, imel je konje in z njimi vozil v Maribor razno robo za razne kupce, tudi za slaščičarno in kavarne, zadrugo. Po vojni je kupoval za kmetijsko zadrugo Sv. Trojice in tudi pri tem delu sem mu že pomagala: bila sem blagajnik, tehtala sem in bila pri prevzemu jabolk. Oče me je navdušil za delo s sadovnjaki, sicer pa smo bili vsi v družini aktivni. Pet otrok nas je bilo, poleg mene dva brata in dve sestri, vsi so že umrli, ampak smo se vsak na svojem borili. Jaz sem ostala na domači zemlji, ker sem bila najmlajša, preostali so šli od doma.
Zaupajte nam, kako ustvarjate in obnavljate svojo močno energijo?
Veste, kako je: vedno moraš delati. Nikoli se smeš samemu sebi smiliti, misliti, da si utrujen. Velikokrat mi kdo reče: pa se ti to splača delati?! Moj odgovor je: delo krepi človeka in jaz imam vedno upanje. Zdaj, v zadnjih letih sem si naredila sončno elektrarno pa toplotno črpalko. In so mi rekli: ali se ti to splača? Seveda se mi splača, ker mislim še dolgo živeti.
Kdo vam je privzgojil delovne navade?
Že kot otroci smo morali vsi delati. V tistih časih seveda še ni bilo toliko strojev, mehanizacije, ampak se je vse bolj ali manj delalo ročno. S štirimi kravami smo orali, branali. Seveda smo otroci pasli krave, takrat še ni bilo električnega pastirja. Najprej si moral zjutraj gnati krave na pašo, potem si priletel ob pol sedmih domov, se umil in stekel v šolo – jaz v Sv. Trojico, ki je od Gočove oddaljena pet kilometrov. Tako je bilo čez poletje vsak dan, ampak meni je bila šola vse na svetu.
Česa se spomnite s teh šolskih poti, saj verjetno niso bile samo težke, če ste jih takrat sploh tako občutili?
Ko smo hodili v Sv. Trojico v osnovno šolo, smo porabili za pot v šolo eno uro, nazaj domov pa dve uri. Pri eni kmetiji v Senarski so imeli ribnik in poleg tudi neke vrste drsalke. Sedel si nanje in se potiskal s palicami, tako smo se drsali. Poleti pa smo se kopali v reki Pesnici in »bogvari«, da bi starši to vedeli! Sem vedno rekla: imeli smo telovadbo, lasje so se vmes že posušili. Teh stvari nisem staršem nikoli povedala. Ali pa sem v nedeljo šla k sosedom Matjaševičem, se kopala v njihovem ribniku in vedno spraševala, koliko je ura, ker sem morala iti potem na pašo. Tega, da sem se že dve uri prej kopala, starši niso vedeli ... ( se zasmeji). Že kot otrok sem znala plavati in še zdaj preplavam kilometer.
Čestitam! Povejte nam kakšno zgodbo iz druge svetovne vojne.
V letu 1943 sem začela hoditi v šolo, tako da sem dva razreda in pol naredila v nemški šoli, potem pa preostalo od leta 1945 v Jugoslaviji. En brat je bil v nemški vojski, drugi pa v partizanih. Okrog nas so v teh vojnih časih kopali tako imenovane šicinber
ge, neke vrste strelne jarke, in okrog nas je bilo veliko vojske.
Ponoči je brat, ki je bil partizan, z njimi prišel domov in enkrat pripeljal tri Angleže. Mama je skuhala za vse in rekla, naj Angleži, ko se bodo najedli, hitro odidejo. Spomnim se, da so prihajali pozimi pokriti z rjuhami, da so bili kot sneg. Ko pa je prihajal brat iz nemške vojske na dopust, sta se oba brata skregala, »nemški« je rekel, da bo Nemčija zavzela ves svet, ga obvladala, in kaj da bodo naredili partizani, kaj sploh so, potem ko ima vsak drugačne čevlje, drugačno obleko ... In potem sta se tepla, da je mama morala med njiju stopiti in ju razgnati. Tako je bilo, vsak je svojo »pravico« držal, tako sta bila drug proti drugemu nasproti. Takrat sem bila stara že sedem, osem let in sem to lahko dojela.
Po drugi svetovni vojni ste bili vi, mlada generacija, zelo aktivni, gradili ste kulturne domove, ceste.
Zelo težki časi so bili, bilo je veliko delovnih udarniških akcij, gradile so se tovarne, delavci so imeli službo in kruh, otroci so potem dobili štipendije. Seveda je bilo hudo, ampak smo z voljo prenašali, vedno so nam govorili, do bo čez pet let drugače.
V trgovini ni bilo skoraj nič za kupiti, ker je bilo vse porušeno. V naši vasi je bila ena trgovina, v njej so bili trije zaposleni. Ko smo prišli vanjo, je prvi rekel bogdaj, drugi je rekel, nič nimamo, tretji pa – srečno ... Imeli so kakšen kilogram soli ali sladkorja, šele sčasoma so se začela trgovine polniti. Ampak poglejte, danes je vsega dovolj, samo denarja je premalo.
Leta 1953 smo dobili elektriko, vendar smo morali pred tem skopati jame za električne drogove, za ceste smo dajali samoprispevke.
Seveda smo se na vasi tudi ob delu družili, jeseni ob večerih ličkali koruzo, peli, po končanem delu je harmonikar začel igrati, mi pa smo peli in plesali. Tako je bilo veselo po gumlah in
šketnjah. Jaz sem bila veseljak od mladih let. Pela sem že v šolskih zborih in več kot 45 let pojem pri cerkvenem zboru.
Nasploh ste bili in ste še zelo aktivni v vaši ožji in širši skupnosti.
Ker so v skupnosti spoznali, da sem kolikor toliko sposobna za takšna dela, so mi ponudili tudi različne funkcije in tako sem bila že pri 35 letih članica krajevne skupnosti, v raznih odborih krajevne skupnosti, v odboru sveta delavcev, v političnem zboru. Ko sem šla prvič v Ljubljano na skupščino, sem jo kar nekaj časa iskala. Potem sem bila velikokrat v skupščini, v tem času sem bila v odboru za socialno skrbstvo, potem za otroško varstvo, dokler je pač to obstajalo; to je seveda bilo še za časa Jugoslavije, tam nekje v šestdesetih letih. 16 let sem bila članica krajevne skupnosti. Za to delo nismo bili plačani, a so nas nagradili z izleti. V Beogradu na Titovem grobu sem bila dvakrat, po vsej Jugoslaviji smo hodili, po en teden, to nam je pripadalo.
Poleg tega ste bili aktivni tudi v Rdečem križu in kot znana gasilka, prva predsednica gasilskega društva v Sloveniji.
Najbolj ponosna sem na svoje delovanje v Rdečem križu (RK) in pri gasilcih. Pri teh organizacijah ljudem pomagaš brezplačno in zame je bilo najlepše, če sem lahko nekomu pomagala izboljšati življenje. V RK sem bila aktivna 45 let, še zdaj sem predsednica nadzornega sveta. V zelo aktivnih letih sem hodila na Madžarsko, to je bilo še pred desetletjem, ko smo na raznih sejmih lahko ugodno kupovali. Kupila sem nogavice, brisače, ki smo jih lahko potem prek Rdečega križa dali ljudem. In še veliko drugega dela sem opravljala pri RK.
Bili ste tudi zelo uspešna in pogumna predsednica Gasilskega društva Gočova. Verjetno pa vse gasilske zgodbe niso bile lepe.
Bila sem prva predsednica društva gasilcev v Sloveniji. V tistem času je bilo treba v našem gasilskem društvu popraviti gasilski avto, pa za to niso imeli denarja in niso vedeli, kako bi to uredili. In so poklicali mene, saj so vedeli, da bo meni to nekako uspelo. Prevzela sem funkcijo predsednice gasilska društva in bila prva ženska predsednica gasilskega društva v Sloveniji. V tej funkciji sem reševala težave v društvu, bila uspešna pri raznih donatorjih. Pridobila sem jih kar nekaj: dva brata Rašel pa gospoda Pučka, vsi ti trije donatorji so bili Slovenci, zaposleni v Nemčiji, kjer so tudi živeli. Pa razna podjetja, privatne obrtnike, župana gospoda Slavka Krambergerja iz Lenarta. Rašla sta nam podarila več tisoč mark, župan Slavko Kramberger nam je takrat doniral 150.000 dinarjev. Gasilski dom smo povečali za sto kvadratnih metrov, ga v celoti obnovili, tudi z ostrešjem in fasado. Kupili smo dva avta ... Kar naprej sem iskala donatorje.
Seveda, najprej so mislili, kaj bo ta ženska naredila, ko pa so se začeli vrstiti uspehi, sem dobila veliko podporo. Vsako leto smo naredilo veliko veselico, kulinarično. Po Gočovi sem šla od hiše do hiše, da je vsak nekaj spekel, potem smo tam imele razstave z izdelki ročnih del. Vse to je bilo podarjeno, potem pa smo jih lahko prodali. Priredili smo tudi svinjske dirke, polževe dirke s kolesom in na te prireditve je prišlo veliko ljudi.
Enajst let sem bila predsednica gasilskega društva, od takrat pa predsednica nadzornega odbora, zadnje leto sem v njem članica veteranka. V gasilskem društvu sem aktivna že 45 let, v tem društvu je približno 60 odstotkov moških in 40 odstotkov žensk. In tudi ženske so hodile na požare.
Ožja in širša skupnost je opazila vaša dobronamerna dela, leta 2018 ste dobili za to bronasti grb občine Sv. Trojica.
Veliko teh priznanj sem dobila. [V njeni bogati dokumentaciji je teh priznanj izjemno veliko, op. a.]
Lahko poveste kakšno zanimivo gasilsko zgodbo?
Spomnim se časov, ko še nismo imeli gasilskih avtov. Nekoč smo s traktorjem in prikolico hiteli proti požaru, a smo na poti izgubili kolo. Pol poti smo se peljali brez enega kolesa, gasilci smo seveda bili na prikolici. Je bilo precej žalostno, vendar so bili gasilci požrtvovalni in vztrajni in so prišli brez enega kolesa do požara. Spomnim se tudi požara v Gočevskem vrhu, kjer so zagoreli veliki hlevi, štale. Blizu je bila hišica, v kateri so živeli viničarji. Naši gasilci so to hišico pokrili z lanenimi rjuhami in jo polivali z vodo, da so jo obvarovali pred ognjem.
Poklicno ste že vse življenje aktivna sadjarka.
Ja, bila sem sama sadjarka, mož je bil zaposlen. Imeli smo 60 arov starega sadovnjaka in 60 arov sadovnjakov na plantažah.
Na območju Selce (par kilometrov od Gočove) si lahko nekoč občudoval velike sadovnjake, plantaže. Namesto sadovnjakov so zdaj tam njive, kar pa že na pogled ni logično.
Tako rekoč vse plantažne sadovnjake so izsekali. V Lenartu je bila velika hladilnica, a je že pred leti propadla, njeno nalogo je prevzela zadruga v Šentjurju. In zdaj se dogaja, da nimamo več na zalogi slovenskih jabolk, ampak se jih na primer uvaža iz Poljske. Ali pa se lahko celo zgodi, da domačih jabolk ne moremo prodati.
Koliko vrst jabolk ste imeli?
Kar nekaj: kosmače, kanado, beli mušancelj, rdeči mušancelj, carjevič, jonatan, zlati delišes, bobovec ... Zdaj je čisto drugače. Zdaj dobimo jabolka iz uvoza ceneje in tako namesto da bi podprli domača jabolka in sadjarje, ki so po malo višji ceni, kupujemo uvožena. Po tako nizki ceni jih mi sploh ne moremo pridelovati. Seveda je treba plačati tudi delovno silo, saj vsega ne moreš sam narediti. S takšnim pristopom se uničuje domače sadjarje. Nobeden od mojih otrok (sinova in hči) ni šel po mojih stopinjah, ker v sadjarstvu ne vidijo prihodnosti.
Kmetijske zadruge so kupovale tudi vaša jabolka, ste rekli, zdaj teh zadrug tako rekoč ni več, tudi hladilnice v Lenartu ni več, ampak ste pa že pred 30 leti začeli voziti jabolka tudi v Ljubljano. Zakaj, saj je za vas Maribor bližje? Kako ste si potem ustvarili ljubljansko mrežo?
Okolica Maribora je bogata z jabolki, zato se ne splača iti na mariborsko tržnico in jih prodajati. En sovaščan mi je pred več kot 30 leti svetoval, naj grem z jabolki v Ljubljano. Vzela sem kombi, šla v Ljubljano in vse prodala. Z leti sem pridobila veliko strank, po vsej Ljubljani – v Bežigradu, v Stožicah, v Mostah, v Polju, pa tudi v Zasavju in v Celju. Z nekaterimi smo postali dobri prijatelji.
Ste pogumni, močni. Kolikokrat na leto ste v najbolj aktivnih letih prišli v Ljubljano?
Pridem konec septembra, ko so prva jabolka, in potem vsak teden do konca leta, v zimskih mesecih odvisno od vremena.
Povsod ste bili aktivni vse življenje, ampak bili ste aktivni tudi pri svojih zasluženih dopustih, še pred koronavirusom ste bili na počitnicah v Turčiji, če se ne motim ...
Vsako leto sva šla s prijateljem Viktorjem, ker je moj mož že 22 let mrtev, v neko drugo državo. Vso Evropo sem prepotovala, bila sem petkrat v Turčiji, štirikrat v Egiptu, na Cipru dvakrat. Tudi v Kanadi, kjer je imel Viktor sestro in brata, sva bila. S taksijem sem se peljala po New Yorku, oni so šli v trgovine, jaz pa po newyorških ulicah. Ko smo se peljali čez Grenlandijo, je kazalo minus 65 stopinj, pa sem rekla, ni čudno, če so vsi v tem morju zmrznili. Ogromno sveta sem videla. Vsako leto poleti potujem, a ko se začne delo v sadovnjakih, je konec potovanj. Ne vem, kako bo letos.
Ste se cepili proti koronavirusu?
Seveda. Kako pa se bomo koronavirusa znebili, če se ne bomo cepili?
V Ljubljano ste se pripeljali s sodobnim avtomobilom.
Sem sodobna. Letos sem si kupila električni, hibridni avto. Sploh ga ne slišiš.
Te dni praznujemo 30-letnico naše samostojne države, a je očitno, da kot narod še nismo dovolj odrasla skupnost.
Kot skupnost bi morali živeti in delovati skupaj, kar je pomembno za ljudi in državo; morali bi stopiti skupaj. Velika napaka politike je, da deli ljudi, pa velika napaka je, da se naša aktualna politika obrača samo v preteklost. Pojdimo naprej v prihodnost!
Kaj bi svetovali mladim?
Naj gredo na volitve, da bodo drugačni rezultati. Naj se vključijo v razne organizacije, v društva. Naj se borijo, kakor smo se mi. Aktivni naj bodo, da bo prišla druga generacija, ki naj gre naprej, in ne nazaj. To bi mladim priporočila. Jaz doslej nisem izpustila niti enih volitev.
Najbolj ponosna sem na svoje delovanje v Rdečem križu in pri gasilcih. Pri teh organizacijah ljudem pomagaš brezplačno in to mi je bilo vedno najlepše.
Velika napaka je, da se naša aktualna politika obrača samo v preteklost. Glejmo naprej v prihodnost, mladina ni obremenjena s preteklostjo.